miapia
|
Sprašujem zato, ker sem danes doživela nekaj, kar me je zelo pretreslo in šokiralo. Par mesecev živimo (jaz, mož in desetmesečnica in pa seveda tudi kuža) pri babici in to zgolj začasno, dokler si ne zgradimo hiške. Dejstvo je, da je to njena hiša in njen način življenja, v katerega se ne mislim vtikati. Se pa sicer dobro razumemo. Hiša je vedno odklenjena, razen ponoči in če se kam gre. Živimo pa na obrobju Ljubljane oz. njenega samega središča. Mož je šel ob pol sedmih v službo in pustil tako kot vsak dan odklenjeno. Okrog osmih gre babica spedenat kokoške. Pride nazaj, bere časopis, spije kavo, hiša je ves čas odklenjena. Hočem iti ravno malo obleč in umit ter nahranit, ko pes začne divje lajat (je pa pes v hiši, kjer tudi biva, če je grdo in mrzlo vreme ter ponoči). Pa kaj se dere, si mislim. Mogoče ima sosedov tamali obiske in pes čuti, da je tujec. Odprem vrata od hodnika in pred sabo zagledam tipa, s hrbtom obrnenega proti meni, na glavi ima kapuco. In se kot v srhljivki počasi obrne k meni. Da ne bom dolgovezila, tip je bil sicer navaden urejen fant, očitno pod hudimi substancami (beri: droga), razumel me ni nič. Jaz z otrokom v naročju, babica je stara 80-let. Pes naučen, da ne napade človeka. Nobenega moškega, ki bi tipa spravil iz hiše. Ker ni hotel iti, razumel me pa itak ni nič, ker je bil v svojem svetu. Spraviva ga ven, zakleneva, kličem policijo in tip kar bluzi okoli. Potem je prišel moj oči in je nato tip izginil. Policije itak še ni bilo. Skratka, v moji glavi je bilo samo...kaj če bi.... V prejšnjem stanovanju smo bili zaklenjeni, tu mi je pa žal, da nisem vztrajala. Po drugi strani se je pa očitno to moralo zgoditi, hvalabogu brez posledic, da je babica doumela, da ne živimo več 50 let nazaj.
_____________________________
Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci. (Dante Alighieri)
|