|
Petka09 -> RE: Lajf se je postavil na glavo!!!! (20.10.2009 14:53:43)
|
Se strinjam z miko!
Tudi sama sem se v preteklosti znašla kdaj v situaciji, ki se mi je zdela brezizhodna, čeprav nikoli ni bila tako resna zadeva kot zdaj pri tebi, Tejča. Samo takrat v tisti določeni situaciji se mi je zdelo kot da ne bo nikoli boljše, kot da lahko samo še umrem, tako grozno sem se počutila. Totalno na tleh, nisem nič jedla, samo ležala bi nekje in čakala, da izginem... Ja, poznam občutek obupa, čeprav tvoja dilema in stiska je res huda in zato te povsem razumem.
Čist brezveze je verjetno, da ti zdaj tu rečem recimo: glej, že čez 1 leto boš verjetno gledala na vse drugače... Bolečina, stiska, depresivno stanje bo izginilo... Kar naenkat boš druga oseba v drugema času in takrat boš na to taisto situacijo gledala s povsem drugimi očmi. Vedela boš, da si trpela, vendar takrat to več ne bo pomembno, ker bo tega konec in ti se boš počutila bolje. Ker nobena grozna situacija ne traja večno. Nobeno počutje ne traja večno. Sreča ne traja večno, jok ne traja večno, zadovoljstvo tudi ne.. .Nič! Edina konstanta so spremembe!
V tem trenutku misliš, da se je vse obrnilo proti tebi, težave imaš v zvezi z bivšim partnerjem, pa s sedanjim, pa še nosečnost... pa tisoč stvari! Zdi se ti, da bo s tabo konec, če ne boš presekala nekje, kjer te ta trenutek najbolj boli. Žal, ravno v nosečnosti vidiš še hujšo oviro in še večjo in trajnejšo bolečino. Tudi sama bi se verjetno oz. skoraj sigurno počutila enako kot ti. To, da bi otrok imel očeta ti je zelo pomembno. Nekatere ženske komot živijo brez moškega oz. zmorejo toliko moči, da dajo otroka že v nosečnosti na prvo mesto in zastavijo tudi partnerstvo če treba. Ti čutiš drugače... Otroke imaš rada, saj navsezadnje imaš od prej že punčko, ki ti pomeni ves svet. Točno veš, kako se človek počuti nebeško, ko dobi malo bitjece na roke, ko se rodi... Vse to veš in kljub temu se počutiš povsem na dnu, v soteski iz katere ne vidiš izhoda.
Še en otrok bo pomenil še eno rano... Saj s prejšnjim partnerjem nisi ostala skupaj in tudi imata otročka. Torej še ena taka zgodba? Ne, tega ne moreš še enkrat preživljati... Točno tako razmišljaš, mar ne?
Kaj ti lahko rečem? Vidiš, razumem te! Vendar, kaj lahko narediš v tej grozi obupa, v vsej tej godlji v kateri si se znašla? Kaj pa če bi se za minuto usedla nekam sama na zrak, globoko vdihnila, pozabila na vse, pozabila na oba očeta tvojih otrok in mislila NASE. Pomislila, da se boš čez eno leto res počutila drugače! Pomislila, da ker se boš že zelo kmalu počutila bolje, da ti bo potem mogoče žal, če boš naredila splav? S tem ne insinuiram nič, v nič te nočem prepričati. Ampak samo premisli..... Kaj čutiš v sebi? Ti bo nekoč žal, da si naredila splav? Če si v tem trenutku 100% prepričana, da ti ne bo in da je to edina rešitev, potem pojdi in naredi to. Četudi se boš nekoč sekirala kaj si naredila, si takrat reci, da si zdaj pač tako razmišljala in v tem trenutku je to bil zate edini izhod. Če pa je kanček drobnega glasu v tebi, ki pravi, da pa le ne bo tako hudo in četudi boš sama, boš pa imela čudovito družbo dveh krasnih otrok.... Oooo, to pa je lepa misel. Četudi ne bo partnerjev, očetov tvojih otrok, boš pa ti blagoslovljena z dvema sončkoma, do drugega boš čutila enako ljubezen kot do prvega.
Odloči se tako, da boš srečna! Vendar vseeno dobro vdihni prej in stopi tri korake stran od sama sebe in iz ptičje perspektive poglej na svojo situacijo in jo preceni! Vse bo še dobro! Še vedno je za oblaki posijalo sonce!
|
|
|
|