|
mamsi -> RE: Jok nonstop (17.8.2010 12:10:01)
|
Oj,
nisem brala vseh postov, ampak deloma podobno situacijo imamo pri naši tretji punčki. Zdaj je stara 2,5m. Tja od 3 pa do 6 tedna se je njena občutljivost večala, zdaj pa počasi, počasi upada. Tudi jaz ne jem mleka in ml.izdelkov, sadja in zelenjave surove ali kuhane, stročnic, začimb,... Ker jo je ful krivilo. Nobenih čajev, kompota. Tudi jaz jo veliko pestujem, tudi naša joka, ko je lačna, tako, da se komaj priklopiva, ko jo malo tišči v trebuščku kupček, tuli, da ga komaj podreva, med previjanjem, tuli, ne mara se kopat, oziroma skoz nabira solze, oziroma vse to zdaj zmeraj manj. Po moje je vaša tako kot naša, občutljiva, zelo občutljiva na najmanjše vzgibe v njenem telesu. Enako sem se počutila kot ti, le da mi je bilo hudo, ker nisem imela skoraj nič več časa za starejše dve.
Pa sem si ga vseeno vzela, mala je šla tačas k atiju v naročje, ko se je naučil ravnati z njo, je tudi njemu vedno večkrat uspelo in jo je pomiril. Zdaj že on meni včasih predlaga, kaj naj naredim.
Pri enem mesecu se mi ni nasmehnila, zdaj pa se vedno več smeji, na tak način, da se stopim, zmehčam ko putr na radiatorju. Ko me zagleda, in me prepozna, da sem ji prijetna asociacija, mi ves trud povrne, imam občutek, kot da mi je hvaležna, ker se tako nasmehne samo meni. Vztrajaj, bodi topla in nasmejana tudi, ko v sebi goriš, ker nič drugega ne pomaga, samo poslabša. Vem, zdi se ful nemogoče, včasih šteješ minute, naj že minejo, ponoči te zvije ko se spet zbudi,...res si ne more pomagati in res jo nekaj krivi, čeprav za naše odrasle pojme samo en brezvezen kupček. Ona še ne ve tega, ve, pač je občutljiva. Vsega se bo navadila, ti pa jemlji po en dan posebej, nikar ne misli, kje je še eno leto. Vsak dan ki ga premagaš je bližje dnevu, ko boš na lažjem.
Jaz sem jo od 1 meseca dalje dajala spat na trebuh ker mi je tako priporočila pediatrinja. Malo bolje je bilo, precej bolje pa ponoči. Dudo porajta, tko da tudi to pomaga. Drugače pa jo nosim in nosim in si mislim, kako zelo me potrebuje, kako bi šele jokala, če me ne bi bilo.
Drži se, delaj po svojih najboljših močeh, to je več kot dobro, ostalo pa naj pojoka. Nosi jo, kmalu se bo začelo izboljševati.
|
|
|
|