IZVIRNO SPOROČILO: ronja
In mislim, da gre dostikrat za nesporazum: če bi recimo Ronja šla k nekomu brskat po torbici, bi ji seveda rekla, ampak če bi jo pa tisti vprašal: Kaj te zanima? bi si pa mislila, da se očitno ON HOČE z njo igrat! In se ne bi več vtikovala - naj se pač igrata po svoje... In potem bi se tu zgražali, kako nevzgojene male imam[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] . jaz pa bi dejansko prej mislila, da se očitno hoče človek igrat z mojo malo - in če je zanimanje obojestransko, zakaj bi to prekinjala?

IZVIRNO SPOROČILO: zinkazi
Prav je, da lahko otroci tekajo, skačejo, kjer je to primerno, v trgovini, restavraciji pa je tudi za njihovo varnost prav, da ne norijo, saj lahko pride do nesreče. Ko otroku povemo kje je lahko sproščen, kje pa mora hoditi ali sedeti ob starših, otrok to hitro sprejme, le dosledni moramo biti starši. Če je naše obnašanje primerno nas otrok rad posnema, saj smo njegov največji vzor. Ko vidi drugega otroka da počne nekaj, kar mi ne delamo, mu povemo, da se to ne dela, potem ni nobenih težav z usmerjanjem.
Moje mišljenje je, da je potrebno otroke vzgajati z ljubeznijo, pohvalo, vzpodbudo, iskanjem dobrega v otroku in postavljanjem meja oz. vodenjem. S takšnim pristopom tudi otroka, ki je vzgojen v popolni svobodi lahko postopno vzgojimo v človeka ki je sposoben upoštevati druge, jih spoštovati, ceniti.
 

"Draga deklica, enoinpolletna, nehaj šnofati po moji torbici in pojdi k mami."

IZVIRNO SPOROČILO: Arwenko

Jaz bom samo nekaj dodala ne, leti pa predvsem na tiste pripombe v stilu, brigaj se zase ne za druge, kaj se sikiraš za druge, itd....

Moje mnenje je takšno, vseeno mi je, kako imajo starši porihtane svoje otroke doma, pa če jim serjejo po glavi pa njim paše, pa naj jim, mi je res vseeno. Ampak njihova svoboda se konča tam, kjer se začnejo moja. In ko mi 1x taki pamži v gostilni začnejo skakat okrog mize kjer jaz sedim in mene motit pri jedi, pa mi brklat po krožniku, takrat pa mislim da lahko tudi jaz uveljavljam pravico do mirnega obroka in me lahko še kako motijo. Se mi je namreč že neštetokrat zgodilo, ali pa sem opazovala ko se je to dogajalo drugim.

Npr. 1x v gostilni, večja družba, 2 majhna otroka, pri mizi cel kup igrač, da bi se zamotla, do tu še vse ok. Ampak prosim, eden izmed teh otrok gre plezat po pregradi od sosednje mize in bulit nekemu tujcu v krožnik čez njegovo ramo, starši pa...kakšno presenečenje...brez reakcije. Da ne govorimo o tem, da če bi mali tam dol padel s tiste pregrade, bi se lahko pošteno poškodoval. Pa zadnjič v letalu, pustijo malo punčko da sama leta po hodniku letala gor in dol, in ker je bil ravno obrok in se je jedlo, ta mala punčka mrtvo hladno enemu gospodu z roko seže noter v hrano, ugibajte, starši spet nič, pa če bi lepo rekli, se opravičujem in malo opozorili, bi vsak normalen razumel, ampak ne moreš kr tak ignorirat no. Pa še miljon takih primerov bi lahko naštela.

eden izmed teh otrok gre plezat po pregradi od sosednje mize in bulit nekemu tujcu v krožnik čez njegovo ramo, starši pa...kakšno presenečenje...brez reakcije.

Jaz pa ne vem kje se jaz gibam.....ker na take drastične situacije še nisem naletela...

ali pa takih malih vragcev in staršev, ki naj ne bi bili vredni imena starš......zgolj nisem opazila, ker sem se preveč ukvarjala z vzgojo svojega otroka

IZVIRNO SPOROČILO: zinkazi

Veliko razmišljam o tej temi, zato bom tudi povedala svoje videnje in zakaj je tako. Pred 50 in več leti je bila vzgoja stroga. Starši so postavljali zahteve in tako je moralo biti. Potem je bila vse bolj aktualna Permisivna vzgoja to je vzgoja v popolni svobodi. Prav zaradi močnega nasprotja starši, ki so bili vzgojeni na zelo strog način svoje otroke vzgajajo v popolni svobodi. To pomeni, da se lahko njihovi otroci vzgajajo sami, šele sedaj nekateri starši spoznavajo, da to ni najboljša vzgoja. Verjetno pa je težko takega otroka brez pomoči omejiti toliko, da je ravno prav, da ima še vedno svobodo tam kjer ne moti druge in ne škoduje sebi in drugim.
Normalno je, da je otroku potrebno postaviti meje, vendar, če smo mu nekaj dovoljevali tri ali šest let ali tudi več, starši težko vse to v trenutku omejijo, kajti ti otroci se še bolj upirajo.
Sama veliko delam na tem, da takim staršem pomagam poiskati pravo pot, da lahko postopno vpeljujejo vzgojo, ki otroke usmerja, da sami spoznajo zakaj takšno obnašanje ni najboljše. Vse to morajo starši najprej prepoznati sami. Ko starši spoznajo, da ta način vzgoje ni najboljši iščejo rešitve.
Prav je, da lahko otroci tekajo, skačejo, kjer je to primerno, v trgovini, restavraciji pa je tudi za njihovo varnost prav, da ne norijo, saj lahko pride do nesreče. Ko otroku povemo kje je lahko sproščen, kje pa mora hoditi ali sedeti ob starših, otrok to hitro sprejme, le dosledni moramo biti starši. Če je naše obnašanje primerno nas otrok rad posnema, saj smo njegov največji vzor. Ko vidi drugega otroka da počne nekaj, kar mi ne delamo, mu povemo, da se to ne dela, potem ni nobenih težav z usmerjanjem.
Moje mišljenje je, da je potrebno otroke vzgajati z ljubeznijo, pohvalo, vzpodbudo, iskanjem dobrega v otroku in postavljanjem meja oz. vodenjem. S takšnim pristopom tudi otroka, ki je vzgojen v popolni svobodi lahko postopno vzgojimo v človeka ki je sposoben upoštevati druge, jih spoštovati, ceniti.
 

IZVIRNO SPOROČILO: Alči

Dragi starši, zadnje časa opažam in se z možem veliko pogovarjam o tem…o »pravilni vzgoji otroka«. Pa naj vam povem svoje videnje, nikakor ne vedenje, pač vtis, ki ga dobivam od družbe. Imava sinka starega 15 m in sem v 22 t. druge nosečnosti. Torej problem, ki me teži je, kako vzgojiti ta-dva najina fantiča. Moti me namreč, ko gledam druge , predvsem starše-otroci so pač njihovo ogledalo, ko smo zunaj, na igrišču, gostilni, na kavici, v trgovini, v ZOO…pač kjer je veliko ljudi na kupu, da se ti otroci ne ozirajo na starše. Oz., da se starši ne zmenijo za svoje otroke. Oni pijejo kavico in boli jih, kaj delajo otroci. Zadnjič smo bili na sladoledu v centru, sedeli smo za mizo, pri sosednji sta sedeli dve družini s 4 otroci. Razen ene punce, ki je bila stara okoli 10 let, so bili ostali 3je stari med 3 in 5 let recimo. Ona je sedela ostali 3je pa so divjali okoli. Skakali po podestu, s tem ovirali natakarje, se obešali po sosednjih stolih, čeprav so na njih sedeli gostje, se drli, »šnofali« po mizah….Povsod jih je bilo polno. Mene pa moti to, da se ti starši sploh niso zmenili za to, sploh, pustili so jih,da so delali kar jim je pasalo. In to je pač samo ena urci v ned. ko smo bili na sladoledu. Isto opažam, oz. še hujše divjanje opažam drugje, tudi najini prijatelji-nekateri-imajo isti sistem. Naj divjajo, samo da mamo mi mir da lahko to klinčevo kavo v miru spijem. Nobenega opozorila v stilu, ne nori, se bo natakar spotaknil zarad tebe, ne nori, ker motiš tam gospoda, ki pije svojo kavo, ne nori, tam imajo dojenčka…nič od niča…..Pa na igrišču, otroci se lovijo smejijo , vse super in jemljejo igrače drugih otrok , ne da bi vprašali. Ne vprašajo zato, ker jih nihče ni naučil, to pa zato , ker ima mamica ful pomemben pogovor s prijateljico, na klopci 50m stran v senčki….Niti ne bo gospa dvignila svoje častite riti in ona vprašala, če lahko njen otrok malo vzame to igračko!!! Potem opažam današnje najstnike, kako so »objestni«, kako jih starši branijo, da niso oni nič krivi, da je kriva učiteljica, da je ona tista ki nima pojma…..Kako bo s temi najstniki, ko bodo stari okrog 20 let, imeli izpite za avto, pa še kaj drugega, pa saj ga ne bo »boga« da bi jim kaj dopovedal, prepovedal, kaj šele ukazal, saj bodo oni tisti, ki imajo prav. Policistov že zdaj vidim, da itak skoraj nihče ne upošteva, mene so učili drugače…kaj šele bo?, pa saj jih lahko ukine država. Sva bila z možem v starem delu mesta, kjer je prepoved za ves promet. Pa se je peljal policist na motorju tam mimo nas, pa pravi očka, ki je hodil pred nami, ves ponosen, svoji punčki, glej ga kako krši pravila!!! Prosim????Pa ne se hecat ljudje. Ko pa bo nekdo njegovo ženičko ukradel, na tem istem mestu ali pa ji kaj hujšega naredil, pa naj policist parkira svoj motor izven tega območja in naj gre peš tja??? NE, takrat pa ne, mislim,haloooo! Isto rešilec, gasilec!!! Pa dobro, to so zdaj nekatere stvari ki so me zmotile v zadnjem času….Kar hočem povedat, oz. vas vprašat da me je strah vzgajat otroka v stilu spoštovanja, pomaganja, cenjenja če ti nekdo nekaj da, pomaga, naj ne bo grebator, naj ne bo objestnež, naj posluša kaj mu starši govorijo itd., ko vidim, da je pa tako malo otrok, ki so tako vzgojeni in imajo te vrednote vcepljene. Na žalost pa ravno ti otroci dosežejo svoje, ker je vedno več družbe na »tem«. Ampak jez ga(ju) ne bom znala drugače vzgajat, ker tudi sama nisem neka nesramnica, arogantna, nespoštljiva itd….Kako gledate na to, kaj si mislite o tem….

IZVIRNO SPOROČILO: Azzurra

Sori, mene ta pisarija o vzgoji (predvsem tujih) otrok že ful dolgočasi. [sm=zaspan.gif][sm=smiley29.gif]Poln jo je Med.Over.Net, polni so jo razni uvodniki v Bibaleze.si in sedaj še na RR. Poudarjam, predvsem gre seveda za pametovanje o vzgoji tujih otrok. Seveda, tu je najlažje biti glasen..

Prvo kar me pri vsem tem moti je to, da taka tema že od vsega začetka zbuja občutek, da se moramo vsi starši zagovarjati. Vsi začenejo s popolnoma enako zgodbo: Bili smo v lokalu, pili smo kavo, seveda smo jo hoteli spiti v miru, zraven nas pa starši in njihovi otroci, ki ne sedijo pri mizi....Prav vsi takoj bedasto planemo v raziskovanje spominov, če so naši otroci kdaj tako rogovilili (beri: niso sedeli pri mizi) in s strahom in sramom ugotavljamo, da se je najbrž to tudi nam že kdaj zgodilo in ojoj, bog pomagaj, kaj pa če je ta gospa ravno NAS imela v mislih...
Kolikokrat smo mi kot otroci sedeli pri miru pri mizi? Muaaahhhh???? NIKOLI!

Drugo, kar me moti je to, da take teme navadno sprožajo trije tipi ljudi:
a) taki, ki (še) nimajo otrok
b) taki, ki imajo po naravi vodljivega otroka, ki ne ločijo značaja in vzgoje in ki predvsem menijo, da so za njegov značaj zaslužni sami
c) taki, ki imajo že malo večje otroke in po mojih izkušnjah taki ZELLLLO hitro pozabijo kako je bilo, ko so bili njihovi še majhni

Če se osredotočim na prve: seveda, najlajžje je pametovati. Da teorija ni enaka praksi izveš šele ko imaš prakso v naročju. Gremo na druge, in ti so meni najljubši: koliko besed, koliko pametovanj, koliko nasvetov dežuje od takih ljudi, lahko bi knjige pisali, a najbolj se mi smeje (pa ne govorim, da jim privoščim, ker nisem privoščjiv tip), ko taki dobijo drugega otroka s čisto drugim značajem in čisto drugačnim obnašanjem, takega, ki ti to svojo teorijo o vzgojenem otroku hitro zatlačijo nekam. Odkar imam otroke, sem takih primerkov srečala kar nekaj, takih, ki so jih bila polna usta in so nam delili nasvete in nas spravljali v zadrego, ker smo bili po njihovem mnenju nesposobneži, in ki so potem v drugi rundi (beri drugi, tretji, ...otrok) dobili v glavo tako velik bumerang, ampak tako velik, da jih ni več na spregled, ker jih je najbrž tudi malo sram za vse tisto pametovanje, za katerega se zdaj na 100 km vidi, da bi se požrli za vsako besedo, ki so jo izrekli. Dejansko taki, ki so po svojih merilih pogrnili pri vzgoji drugega otroka - le kako je to mogoče, če je bil prvi tako super vzgojen??? In če zaključim s tretjimi, komaj čakam, da se bom znašla med temi in pozabila na vse prevrnjene skodelice, potresen cuker in po mizi podrobljene drobtinice rogljička in bom drugim pametovala "moji pa nikoli niso bili taki, vedno so tako mirno sedeli in poslušali kako se mi pogovarjamo o arbitraži....". Ja res, komaj čakam, da se znajdem med temi [sm=smiley36.gif]

Jaz vam predlagam tole: nehajte, nehajte o tem najedat po forumih, če vas v lokalu kaj moti, pokličite vodjo strežbe, zatožite mu razbojnike, naj on opravi s starši ali pa bodite face in se kar sami pomenite z njimi. Osebno ne bi imela nič proti, če bi moji otroci koga motili, da mi to sam pove. Se je po potrebo vprašat in po pravici, če imate vest, odgovoriti na vprašanje: ali sem malo nestrpen?
Ker veste, vsak ima neko svojo percepcijo, ene moti že malo glasnejše govorjenje, drugih ne moti niti če sedijo poleg zvočnika z glasbo do fula, moja prijateljica recimo doživi živčni napad če samo od daleč sliši fantke, ki brcajo v žogo ali žoga skače ob tla, drugi so skulirani če jim otroci nabijajo s kuhalnicami po loncih. To, da bi majhni otroci sedeli pri mizah, je težko pričakovati. Če se jaz pri sosednji mizi lahko pogovarjam z mojimi sogovorniki, če mi tej otroci ne razbijajo po mojih stvareh, ne stikajo po moji mizi in se ne obregajo vame, zakaj bi se torej sekirala za to, kako so oni vzgojeni?

IZVIRNO SPOROČILO: Azzurra

Ker veste, vsak ima neko svojo percepcijo, ene moti že malo glasnejše govorjenje, drugih ne moti niti če sedijo poleg zvočnika z glasbo do fula, moja prijateljica recimo doživi živčni napad če samo od daleč sliši fantke, ki brcajo v žogo ali žoga skače ob tla, drugi so skulirani če jim otroci nabijajo s kuhalnicami po loncih. To, da bi majhni otroci sedeli pri mizah, je težko pričakovati. Če se jaz pri sosednji mizi lahko pogovarjam z mojimi sogovorniki, če mi tej otroci ne razbijajo po mojih stvareh, ne stikajo po moji mizi in se ne obregajo vame, zakaj bi se torej sekirala za to, kako so oni vzgojeni?

IZVIRNO SPOROČILO: picola1

IZVIRNO SPOROČILO: Azzurra

Ker veste, vsak ima neko svojo percepcijo, ene moti že malo glasnejše govorjenje, drugih ne moti niti če sedijo poleg zvočnika z glasbo do fula, moja prijateljica recimo doživi živčni napad če samo od daleč sliši fantke, ki brcajo v žogo ali žoga skače ob tla, drugi so skulirani če jim otroci nabijajo s kuhalnicami po loncih. To, da bi majhni otroci sedeli pri mizah, je težko pričakovati. Če se jaz pri sosednji mizi lahko pogovarjam z mojimi sogovorniki, če mi tej otroci ne razbijajo po mojih stvareh, ne stikajo po moji mizi in se ne obregajo vame, zakaj bi se torej sekirala za to, kako so oni vzgojeni?

Tisto, kar ni odebeljeno...Torej, če te prav razumem, sploh ne moremo govoriti o neprimernem obnašanju, ker ima itak vsak svojo mejo tolerance? Torej, če otrok teka po gostilni, kriči in ne vem kaj še vse počne, je to v bistvu samo moj problem (kaj pa nimam višje tolerance in sem tako zelo nestrpna)? Al kako?
Tisto, kar je odebeljeno: To je torej tvoja percepcija...kje piše, da je ravno ona prava? Oz. zakaj je moja neprava, če me motijo otroci, ki tako divje tekajo po gostilni, da so nevarni sebi in drugim?
Je možno, da sta obe pravi?

IZVIRNO SPOROČILO: picola1

Se strinjam z napisanim, natasa...
Torej poanta azzurrinega posta je bila, da naj se ne vtikamo v to, kako so vzgojeni drugi otroci, dokler ne posegajo v naše meje? (očitno sem si napačno interpretirala)
Drugače pa ja, jst se tut s tujimi otroci ponavadi zmenim. Jim kar rečem, da jst pa tega ne dovolim in ponavadi nehajo (razen če so pa res že čist nevzgojeni ali pa tolk neustrašni).

IZVIRNO SPOROČILO: Mič II

IZVIRNO SPOROČILO: Alči

Moti me namreč, ko gledam druge , predvsem starše-otroci so pač njihovo ogledalo, ko smo zunaj, na igrišču, gostilni, na kavici, v trgovini, v ZOO…pač kjer je veliko ljudi na kupu, da se ti otroci ne ozirajo na starše.

Ukvarjaj se s svojimi in te drugi ne bodo motili.