vava23
|
Mislim, da je bila pri nas krvavitev 2. stopnje, vendar se o tem nikoli nismo kaj dosti menili. Pri nas je do krvavitve prišlo med porajanjem, ker se nisem dovolj hitro odpirala in nekako ni in ni mogel pravilno skozi porodni kanal. Sicer nam tega niso uradno nikoli priznali ali celo zapisali. Verjetno so se bali tožbe o kateri sem tudi razmišljala. Rešitev bi bila carski rez, vendar se pač niso odločili zanj. . Tako mu je glavico preveč stisnilo in da je prišlo do krvavitve smo zvedeli šele 3. dan po porodu, ko je dobil vročino. Sicer je ves čas zelo jokal, vendar se jim je to zdelo še vse normalno. No potem pa so le naredili vse možne preiskave, med njimi tudi puncijo in tako opazili kri v likvorju.
Potem smo "normalno" živeli, naša P je rekla, da je velik obseg glave lahko "podedovan" - ker ima tudi ati veliko glavo , potem pa nas je na našo prošnjo "za vsak slučaj" le poslala v RA. Sicer smo na 14 dni delali UZ-je glave, ventrikli so bili ves čas malo (pre)veliki, vendar so kar čakali.... Iz RA pa so naredili "paniko" in sicer povsem upravičeno. Poslali so nas na pediatrijo, kjer smo začeli z acetazolamidom, MR, kontrolami .... Takoj smo tudi zamenjali pediatrinjo. Z zdravili se je stanje umirilo, vendar smo dozo ves čas povečevali. Ko smo skušali ukiniti, je levi ventrikel zrasel na 6cm in potem smo se takoj odločili za operacijo. Najprej eno in še drugo ventrikulostomijo (za brez veze. Če bi kdo dobro prebral ali upošteval izvid iz MR, bi takoj naredili drenažo, saj je bila ta edina možna rešitev), groza, ko je krvav likvor tekel kar iz vrha glave - iz rane, ki se ni dobro zaprla, skoraj izguba vida, ko je vse že tako pritiskalo na vidni živec, pa je Koršič še vedno trdil da to ni od povišanga pritiska ... groza, groza, groza.
No potem, ko so nam vstavili drenažo (tik pred 1. rojstnim dnevom) smo bili že čisto izmozgani, ampak potem pa iz dneva v dan boljše volje in razpoloženja in počasi, počasi vse tone v ozadje in zdaj je dečko kot se šika. 
|
Natisni
kar predstavljam si kaj vse dajete skozi. Nama je bil to prvi otrok in blizu smo doma, vse kar pišeš je še veliko težje. Ne predstavljam si, da bi imela še kakšnega otroka doma in se vozila v Ljubljano. Ampak starši smo močni. Meni so večkrat rekli: dobra si, kaj vse prestajate! Ampak saj ne moreš drugače. Ko se znajdeš sredi vsega tega in res ko vidiš tudi druge in še hujša trpljenja na kirurgiji, enostavno daš vse od sebe in upaš na najboljše. In tudi vi boste kmalu rešeni! Upam, da zdaj vse deluje kot mora in da bodo vaši skupni prazniki zares čudoviti. 
. Prosim sporoči kaj ste opravili z dr. Jugovičem. 
uredu pa da op uspe,pa ni važn kuk dolg,držimo pesti
