|
Anonimen -> Kako zelo malo je potrebno - zelo žalostna sem (10.6.2005 23:23:41)
|
Vse prihaja za mano. Predvčerajšnjim je moj imel prometno nesrečo. Avto je nevozen (upava, da bodo na zavarovalnici ocenili totalko, sicer pa tako veste, kako to ocenjujejo... :hudicek:), nekaj časa sem se še trudila in bila dobre volje, toda ko sem šla včeraj na zavarovalnico in videla drugi avto, kako zelo je razbit, mi je vse padlo v vodo. Ko me je lastnik tistega avtomobila vprašal, če sem že videla svoj avto, sem rekla, da ga niti ne upam it pogledat. Potem sem se vseeno odpeljala na AMZS in ko sem zagledala fiesto, so se mi solze, ki sem jih zadrževala v sebi tako dolgo, kar vlile. Sploh nisem šla do receptorja, ker nisem mogla niti govorit, pa še sram me je bilo, da bi me kdo videl jokat.
Saj ne zgleda hudo... ampak pomislila sem na to, da preden je moj šel na bencinsko črpalko, sem mu rekla, da naj pohiti domov. Takoj ko je šel, se je David začel tako blazno jokat in gledal proti vratom, da sem se ustrašila, da bo spet bruhal. Nisem in nisem ga mogla umirit, zato sem poklicala atija, naj pride domov. Če tega ne bi naredila, se ne bi obrnil, da bi čimprej prišel domov in nesreče ne bi bilo... Po telefonu sem mu še v jezi na kratko zatežila, ker mora ravno zdaj hodit po ta prekleti Uni (po deveti uri ne prodajajo več alkohola, njemu se je pa tako blazno piva zluštalo, da je šel še po Uni... - brez besed)... Naslednji klic je bil: "S., ne morem govorit, "krešno" sem. Hudo je!!!" Kar na jok mi gre, ko to pišem.
Hvala bogu, ampak prav zares hvala, ni mu bilo nič. Hvala bogu, da je šel z fiesto, ne pa s to staro kripo, ki jo voziva zdaj, sicer ne bi bil živ. Tako malo je manjkalo... Odbilo ga je na pločnik, ustavil se je na stopnicah trgovine. Eh, raje tu zaključim, ker od solz itak ne vidim več ekrana. Ne mi zamerit, ker težim, ampak nekje bi se rada izpovedala, kaj leži v meni.
|
|
|
|