živa
|
Glej, florecita, punca je pač v stiski in je prosila za spodbudo, ne moraliziranje. In bila je iskrena, da bi izvedela za iskrene izkušnje, ne da bi ji vzbujali še bolj slabo vest, kot je itak ima zaradi dvomov. Razumem sicer ogorčenje in nerazumevanje tovrstnih situacij, ko nekdo dvomi v nekaj, kar si ti tako močno želiš, ampak kljub vsemju je to njeno življenje in to največkrat, žal, res ni pravično. mkbk, jaz imam 21 mesecev razlike. Moj starejši se mi sicer nikoli ni zdel preveč zahteven, ampak je bil, zdaj to vidim, ko imam drugega otroka. Shodil je pri 17 mesecih, ko sem bila jaz torej že 5 mesecev noseča, spregovoril pa šele pri 2 letih in pol, in imela sem ga doma med drugo porodniško. Poleg tega je bil več kot leto strašno ljubosumen. Ni se zaigral sam in še kaj bi se našlo, npr. to, da smo adaptirali bajto in eno leto živeli pri tašči v kleti v dveh sobicah. Drugi otrok je bil načrtovan in še vedno se mi, kljub napornim časom, zdi majhna razlika super. Zdaj mi je namreč bolj naporno z enim otrokom kot z obema, ker se skupaj igrata in zamotita in imata rada. Priznam, da mi je bilo predvsem psihično naporno, dokler nismo razrešili ljubosumja, vendar mi ni nikoli žal za drugega otroka dokaj kmalu po prvem. Midva z možem imava oba službo za določen čas, jaz delam na projektih in sem morala delati tudi med porodniškim dopustom, prvič in drugič, in se mi to še vedno zamalo zdi - ampak tako je. Ne bi se pa nikoli zaradi službe odpovedala otrokom. Ker ko boš kot starec gledal nazaj na svoje življenje, si zagotovo ne boš mislil, šment, zakaj nisem v službi več delal, ampak prej, zakaj nisem bil več z otroki. Verjamem, da ti bo zelo naporno z dvema majhnima otrokoma, če se boš zanj odločila, ampak čez kako leto in pol ti bo že super. Potem se boš kmalu rešila še plenic in odvisnosti od mame in boš mlajša bolj "svobodna", kot če bi imela otroka pozneje. Vso srečo in čim lažjo odločitev, živa
|