Bostjan-1
|
Sem kar nekaj časa tuhtal, ali naj izgubljam čas s pisanjem, a se na koncu vseeno odločitev, da, ker te tudi manj prijetni pripetljaji in izkušnje v življenju bogatijo in krepijo, kar želim deliti z ostalimi.
Gina, res ne vem, kaj naj si mislim o tebi - da si zlobna ali le žrtev svojih…? Nihče te ni poimensko napadel, pa poglej svojo reakcijo:
- V vseh tvojih odzivih niti z enim samim stavkom ne odgovarjaš na bistvo ločeno odprte teme, namreč kakšen je postopek (verjetno ne veš) in izkušnje tistih, ki so otroka vpisali predčasno (ti očitno nisi med njimi). Namesto tega si želela temo speljati na svoj mlin in prepričevati v nekaj, kar - še enkrat - ni stvar te teme.
- Navedel sem izključno svoja osebna spoznanja in preverljiva dejstva (spletna stran MŠŠ), nikakor pa ne kakršnih koli svojih pogledov in razmišljanj. Zato temu žal ne moreš reči: "...kakšne bedarije, bla, bla...", ampak bi to lahko označila kvečjemu z: "Laž!", kar pa bi potem morala tudi utemeljiti, če želiš, da te jemljemo resno.
- Res je, da nisem šolnik, sicer bi poznal postopek vpisa, mogoče imel celo izkušnje, zato v takem primeru sploh ne bi odpiral teme in spraševal. Je pa skrajno smešno, da utemeljuješ svoj prav s statistiko in pri tem prezreš osnovno pravilo teorije verjetnosti in statistike, ki ga otroci spoznajo prvo uro te teorije v OŠ, namreč da statistika za posameznika velja proporcionalno z vzorcem (št. otrok v tvojem razredu) podeljeno s celotno populacijo (npr. vsi otroci v Sloveniji), kar je praktično enako - nič.
- Na podlagi enega, dveh slabih primerov, ki si jih doživela, skušaš to posplošiti na vse in ne pokažeš niti najmanjše odprtosti, da mogoče pa le obstaja kdo, ki bi te pozitivno presenetil. To ni v skladu z načeli OŠ, ki naj bi bila fleksibilna, občutljiva na pobude staršev, kooperativna in dojemljiva za novosti. Načelo prisilne enakosti v socializmu je lahko le še nostalgična preteklost.
- Primerjaš sebe iz časov OŠ in sedanje otroke. Svet se vrti dalje, prihajamo do novih spoznanj, novih učnih pripomočkov in konceptov, ki olajšajo dojemanje in sprejemanje snovi. Mogoče le ena moja izkušnja - 7 letna hči je dobila za Miklavža RV nitro avto, 2KM, 70km/h. V pol leta igre in dela zna v grobem razstaviti motor, razložiti delovanje dvotaktnega Otto motorja, razume diferencial,... O tem sva za njen rojstni dan pripravila tudi predstavitev za njene sošolce v drugem razreda (jaz sem ji pripravil predstavitev v PowerPointu na način, da ga je znala razložiti, predstavitev in demonstracijo pred razredom pa je izvedla popolnoma sama). Ker sva za demonstracijo pripravila še modele v Fisher tehniki, njeni otroci danes poznajo, nekateri celo razumejo osnovne sklope avtomobila (povratna informacija staršev na roditeljskem sestanku). Zanimiva izkušnja, kako otrokom povečati zanimanje, sem prepričan, da so na ta način potem v življenju bolj dojemljivi za srkanje informacij (ne piflanje). Letos (tretji razred) je v planu predstavitev fotografije in praktični triki uporabe digitalnih fotoaparatov v družinskem vsakdanu (ne samo v avto načinu).
- Če bi imel najmanjši pomislek glede "kvarjenja otrokove samozavesti", bi misel o predčasnem vpisu, verjemi, takoj opustil. Ampak to me žuli v ravno obratnem smislu in ne pusti spati. Verjamem, da si dobra mati, pa vendarle dopusti, da so lahko drugi tudi dobri starši na drugačen, ne samo tvoj način! In Bog ne daj, da padeš z lojtre...
- Kar zadeva kolesarjenje je kot (družinski) šport šele tam nekje na tretjem, četrtem mestu. In otrokom sploh ni treba "ure in ure kolesarit s fotrom, da je sploh kaj z njim". Je kvečjemu obratno, da dajo otroci pobudo in midva z ženo kolesariva z njimi. Verjemi, da s silo 4 letnik ne bi naredil 50km v enem dnevu, temveč samo, če ga znamo dovolj motivirati, da sam vleče, ne da ga "rinemo".
- Glede nedelj je tvoj očitek upravičen. Še več - četudi bi po cele dneve preživel samo z otroci, bi bilo še vedno premalo. Pa vendarle živimo v realnem svetu, kjer (vsaj) nam ni nič podarjeno. Veliko »sodobnih« staršev ima enega, največ dva otroka. Z ženo pa sva si že od nekdaj želela pet in to tudi dosegla. Pa ne le, da jih imava, ampak jim želiva v življenju (ne samo otroštvu) tudi čim več omogočiti. Le malo v razmislek: 24" Pinnarello specialka stane 1000€, strošek samo enega dne na smučišču za takšno družino je ca 250€ (karte, vožnja, hrana), 3-tedenski dopust na morju v avtokampu (brez stroška nakupa spalne prikolice in kamp opreme) slabih 3000€, 2 tedenski tečaj tujega jezika za otroke v tujini 1300€,… Da ne začnem s stroški gradnje hiše. In če želiš vse to, potem se je pač treba tudi nadpovprečno pretegniti – vendar med tednom, v nedeljo pa z družino. Seveda obstaja tudi druga varianta – 8 ur v službi (ali pri nekaterih panogah še manj), podnajemniško stanovanje, socialna pomoč, pa jokanje in stokanje, kako tajkuni vse pokradejo,… Je torej moja določitev za delo res tako napačna?
- Pripomba glede »poslušanja drugače mislečih« kaže, da kljub jasno zastavljeni temi in opombi, da ne pričakujem debate v smeri neupravičenosti predčasnega vpisa, si storila ravno slednje. Namreč skušala preusmeriti razpravo v to smer, jo speljati na svoj mlin in ko sem na to opozoril (pa ne poimensko), začneš vpiti o »metanju dol, trobezljanju, zaletavanju«. Žal boš morala biti malo bolj obzirna in se včasih sprijazniti tudi s tem, da ne moreš biti povsod glavna in v središču pozornosti.
- Malo se zamisli tudi nad svojim odzivom na Dashenko. Ne odobravam njenega namiga o medicinskih izrazih. Pa vendarle ni tebe imenovala poimensko, zato si kaj drugega kot »če mačku stopiš na rep, zacvili« ne morem misliti. Poglej, koliko bistveno več žolča si sama izlila: »duša primitivna, vsesplošno serješ, čajček za zapiranje, bruhanje,…« S tem kažeš, da si preje prepirljiva kot pa spravljiva oseba, ki ne prenaša kritike.
- Pri oni drugi temi o kolesarjenju zaničuješ Zavod RS za šolstvo. Mogoče le moja tokratna izkušnja – ko sem oni gospe napisala mail, če je še kakšna institucija poleg OŠ za opravljanje kolesarskega izpita, me je poklicala v manj kot 5 min, vse razložila precej podrobno, mi ponudila (brezplačno) pomoč pri pojasnjevanju šoli in me celo povabila k sodelovanju pri pripravi novih smernic na področju prometne varnosti (predstavitev mojih osebnih izkušenj). Iskreno povedano – nad prijaznostjo in odzivom sem bil skorajda šokiran – seveda v pozitivnem smislu. Ljudi vedno sodi po njih samih, ne po institucijah, kjer delajo. Zaradi enega pedofila niso vsi pedofili vsi duhovniki, zaradi par Fritzlov nismo vsi starši pošasti,… Pozabljaš tudi, da so z vidika tvojih strank (otroci, starši) ljudje na zavodu skorajda tvoji stanovski koleg. Tudi pri nas v firmi se pogostokrat krešejo mnenja, se skregamo, ampak stranka tega nikoli ne vidi in ne občuti!
- »Obrnit se na zavod, je milo rečeno dejanje brez smisla.« Če bi sledila temi, bi ugotovila, da sem ravno in edino na zavodu dobil potrebne informacije - ne v šoli, ne na (poveličevanem) MŠŠ, ne na forumu,…
- Glede na to, da se »bojijo za tvoje riti«, še moje mnenje glede učiteljev: obvezno bi jim uvedel 40-urni tednik brez kakršnihkoli obveznosti doma. Znotraj tega pa poleg rednega pouka obesil tudi vse interesne dejavnosti brez dodatnega plačila, saj imajo plače že izračunane za 40 urni tednik. Dopust v zakonskih okvirih, kar pa je viška počitnic (letne, zimske, krompirjeve), pa priprava šolskih prostorov (čiščenje, pleskanje,…). Neutemeljeno zadrževanje v zbornici po zvoncu bi štel za kršenje delovnih obveznosti.
Kaj naj rečen za zaključek? Gina, ne tako! Brez napadalnosti, žaljenja, užaljenosti – ni primerno tvojemu statusu v družbi (učiteljica), niti izobrazbi. Nauči se sprejemati ljudi takšne, kakršni so, ne kakršni bi morali biti po tvojem vzorcu! Vem, da je včasih težko (tudi iz svojih izkušenj), ampak s treningom in samodisciplino dosežeš spokojnost tudi v svoji duši. Predvsem pa imej vedno jasne cilje: si v dvomih – kaj je tvoj cilj (potem bo pot jasna); si jezna – kaj je cilj tvoje jeze (???, torej ni smiselno biti jezen); s kakšnim ciljem se pojavljaš pri določenih temah (pomagati ali dominirati),…Če bi resnično želela pomagati, potem bi se, glede na to, da delaš v šoli, lahko pozanimala za postopek in nam ga predstavila, nadalje predstavila konkretne (značajske) težave otrok v prvem razredu, da bi lažje presojali, ali lahko to pričakujemo tudi pri svojem otroku,… Verjemi, da bi te potem vsi cenili Moja prva reakcija nate je bila gnev, jeza. Če bi imel v svojem okolju takšnega delavca, bi takoj in to res takoj letel na cesto. Ampak potem sem pomislil, da bi bila lahko učiteljica mojemu otroku (Bog ne daj, ker če ne uspem z dialogom, potem tudi jaz pokažem vso svojo trmo in iznajdljivost v okviru pravic in možnosti), kar pa pomeni, da bi bil prisiljen »sodelovati« s tabo. Zato si mi postala izziv, kako se v življenju soočiti s takšnimi ljudmi (si pač vsi delimo isti planet, pa tudi vedno ni jasno, kaj je črno, kaj belo, pogosto so le tisoči odtenkov sivine). In kar naenkrat je tudi oni delavec, ki je letel, dobil službo nazaj,… Tako da – hvala ti za svojo pojavnost, sem tudi zaradi tebe bogatejši za novo življenjsko izkušnjo.
Če želiš, lahko debatirava še naprej, vendar ne preko foruma. Lahko se dobimo na kakšni pijači ali pa povabimo tvojo družino na kakšno družinsko kolesarsko turo ali družinsko sankanje (imam na podstrešju 11 turnih sani – saj vem, fanatik). Druženje in pristni osebni stiki so v današnjih časih informacijske tehnologije (SMS-si, spletne klepetalnice) še toliko pomembnejši za človekov razvoj. Naj dodam še, da se mi je javilo par staršev, ki tudi razmišljajo podobno kot jaz in se srečujejo s podobnimi težavami/izzivi. Torej nisem sam, le da se marsikdo ne izpostavlja ravno zaradi…
Zame je ta tema končana, prav tako moje pojavljanje v njej.
Vsem – dobromislečim in drugače nastrojenim – lep vikend, ki je pred nami!
Boštjan
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
kaj je kej reva hudga v prejšnjem življenju naredila, da je dobila tebe za fotra
Men se zdi Gina ena fajn punca, ki jo rada berem in se v večini primerov strinjam z njo...Prav rada bi jo imela za učiteljico mojih dveh srakic...Po svoje pa razumem tudi Boštjana, ker je tako zagnan pri svoji vzgoji (najverjetneje je sam ni bil deležen v taki smeri...samo ugibam), da v svoji želji nuditi otrokom najboljše in največ, nehote dela škodo.In to veliko...Ni res Boštjan , da je takih staršev kot si ti malo...jaz jih pri svojem delu s predšolci srečujem vsakodnevno. Že v vrtcu imamo veliko otrok, ki po svojih intelektualnih sposobnostih presegajo vrstnike...Tu govorim predvsem o branju, poznavanju črk, računanju....Žal nekateri starši vse svoje sile in čas , ki naj bi ga preživeli z otrokom , porabijo za podobne zadeve....Kaj pa opažam sama in moje kolegice? Večina takšnih otrok tudi drugače izstopa od ostalih... v negativnem smislu. Nekako se ne znajo vključiti med vrstnike (pa ne zato, ker so preveč inteligentni!?), pa tudi vrstniki jih ne marajo preveč. Velikokrat se jim namreč zgodi, da so jim preproste otroške igre brez vezne, saj se enostavno ne znajo sprostiti, preprosto veseliti, razigrati.Dostikrat se tako ne ujamejo ne s svojimi vrstniki in ne s starejšimi otroki.So nekako na sredi, nesrečni in nesprejeti...Žal pa so največkrat še strašno nespretni pri fini in grobi motoriki, zaradi česar zopet niso preveč priljubljeni. Velikokrat se tudi ravno ti otroci ne znajo sami obleči, poskrbeti zase na stranišču, se lepo vesti pri mizi....Ponavadi jih vržejo iz tira čisto banalne zadeve, kot je to, da niso najlepše povedali deklamacije, ali da ni njihova risbica najlepša...in podobno.. ves čas se želijo dokazovati, biti pohvaljeni, biti najboljši...V bistvu so ti otroci bodoči psihični bolniki, če mene vprašaš... Že v vrtcu so pogosti otroci z vsemogočimi traumami, tiki, izpadi....kaj je šele v šoli.No in ko hočeš te zadeve na čim lepši način predstavit staršem, ponavadi naletiš na podobne izjave kot so tvoje Boštjan...Drugače pa ko praviš, da tvoji otroci radi kolesarijo toliko km (50?), ker ji dobro zmotiviraš.....to je pa res za dol padit. Tu se mi nehote pojavi sum na psihično zlorabljanje...Seveda jih zmotiviraš...samo kako?! Tudi sama imam otroke, zelo športno naravnane, pa jih niti pod razno ne bi tako gnala...Seveda tvoji sončki naredijo to , kar ti želiš, ker ti enostavno želijo ustreči. Vsi otroci si namreč želijo ustreči svojim staršem in biti pohvaljeni , ljubljeni....Tudi tisti najbolj divji.No, da zaključim...ne Boštjan nimaš nič posebnega otroka...takih je na tisoče...pa tudi ti si eden izmed tisočih staršev, ki v svoji "preveliki ljubezni" škodujejo svojim otrokom. Potem se pa čudijo, kaj so storili narobe, ko se otrok z doktoratom pri petindvajsetih znajde v Polju (saj veš katerem). 
