|
Anonimen -> RE: kakšen leželnik ,gugalnik (27.9.2009 19:22:57)
|
metulj in kaj tebi reče fizioterapevtka[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] da je kul met otroka v vseh teh pripomočkih nonstop, ali da naj bo čimveč na tleh?
tule je del iz neke seminarske od ene doktorce...cela je predolga, tole je o kobacanju. lahko si marsikaj poiščete, veliko je člankov, tudi tujih, strokovnih. sam zanimat te more še kaj več od tega, da ti par ljudi reče mi smo tud tko gor zrasli, pa nam nič ne manjka...
KOBACANJE – ČLOVEKU VROJEN GIBALNI VZOREC ŠTIRINOŽNEGA PREMIKANJA Enako kot je človek v svojem filogenetskem razvoju prešel iz štirinožnega v dvonožno premikanje – pokončno hojo, se mora tudi človeški mladič pokončne hoje naučiti. Najbolj naraven in zanesljivo učinkovit način učenja pokončne hoje je kobacanje. Kobacanje je hoja po štirih, to je lokomocija, ki jo imamo zapisano v genih. Kobacanje je za človeka značilen gibalni vzorec, s posebno kinematiko, ki je prilagojena telesnim proporcem pokonci hodečega človeka: oporno površino sprednjih okončin predstavljajo dlani rok, oporno površino zadnjih okončin pa kolena, goleni in hrbtišča stopal. Gibanje okončin je izmenično – recipročno. Na to, da je človeku štirinožno premikanje vrojeno, kažejo tudi sinkinetski, recipročni gibi rok pri pokončni hoji, še bolj pa je to očitno pri teku – kljub dvonožnemu premikanju je izmenično gibanje vseh okončin ohranjeno. MOTORIČNI ASPEKTI KOBACANJA Ko otrok osvoji vzorec kobacanja, postane talna površina njegov življenjski prostor. Otrok iz kobacanja prehaja v stransko sedenje, sedenje in klečanje – pravimo, da je osvojil vse prehode med različnimi položaji. Najkasneje en mesec po začetku kobacanja je otrok zmožen brez pomoči vstati ob opori iz klečečega položaja. Kmalu zatem obvlada tudi bočno prestopanje ob opori (stene, kosi pohištva ali drugi predmeti v prostoru). Bočno prestopanje je pomemben element učenja pokončne hoje: otrok se nauči obvladovati svoje telo v pokončnem položaju in si pridobi statično in dinamično ravnotežje, potrebno za pokončno hojo. Po štirih mesecih tovrstnega gibanja otrok dozori za pokončno hojo in shodi spontano. Hoja takega otroka je že od vsega začetka zrela, stabilna in dobro koordinirana. Ob sicer redkih padcih se otrok varno prestreza na roke. Kmalu po začetku samostojne hoje osvoji tek, vzpenjanje po stopnicah s pristopanjem, hojo nazaj in pobiranje predmeta s tal s počepanjem – skratka, v nadaljnjem gibalnem razvoju nima težav in napreduje hitro. KOGNITIVNI ASPEKTI KOBACANJA Ko otrok prične kobacati, postane glede premikanja po prostoru samostojen in neodvisen. Občutek samostojnosti in neodvisnosti je zelo pomemben za otrokovo samopodobo in oblikovanje osebnosti. Kobacač se spremeni v mladega raziskovalca, ki neutrudno raziskuje svoje okolje od jutra do večera in si na ta način pridobi ogromno novih, tudi neugodnih in bolečih izkušenj. S kobacanjem si otrok pridobiva motorične veščine, senzorične izkušnje in številna nova spoznanja o svetu, ki ga obdaja. VI. VPLIV NEUSTREZNIH NAČINOV UČENJA HOJE NA OTROKOV GIBALNI RAZVOJ Vsak zdrav in normalno razvit otrok kobaca, če mu to dovolimo oziroma če mu omogočimo, da gre po naravni poti razvoja. V slovenskem prostoru je v zadnjih desetletjih pri starših zaznaven trdovraten odpor do kobacanja. Tako smo v vseh teh letih pozabili na kobacanje kot način premikanja dojenčka, še več, pozabili smo tudi na prastar slovenski izraz za kobacanje. Starši za kobacanje uporabljajo neustrezne izraze: »otrok leze, plazi, pleza, lazi, …« in podobno, nihče pa ne reče »otrok kobaca«. Vendar je treba oba pojma jasno razlikovati: kobacanje je izmenično štirinožno premikanje po dlaneh in kolenih, plazenje pa je lezenje po trebuhu. Vzrokov za opuščanje kobacanja je več: 1. Staršem se zdi štirinožno premikanje nekaj živalskega, zato želijo, da bi otrok čimprej shodil in se »učlovečil«. Nekateri so v skrbeh, da si bo otrok z gibanjem po tleh nakopal kakšno bolezen. 2. Starši želijo, da bi otrok čimprej shodil brez predhodnega kobacanja. Na otroka, ki je shodil zgoraj, so ponosni in se z njim pohvalijo, ker so prepričani, da je zgodnja hoja znak otrokovega nadpovprečnega razvoja. Zgodnja hoja je postala stvar prestiža in nezdrave tekmovalnosti med starši že v tako zgodnjem obdobju, kot je obdobje dojenčka. Zato so starši pripravljeni tedne in mesece dolgo učiti otroka hoditi tako, da ga vodijo za roke, ne zavedajo pa se, kakšno škodo mu s tem delajo. 3. V svojem navdušenju, da otrok hodi, starši spregledajo, da je otrokova hoja zelo slabe kvalitete in da otrok pogosto pada brez prestrezanja na roke ( »kot pokošen snop« ) ter se lahko tudi resno poškoduje. 4. Pozorni postanejo šele kasneje, ko spoznajo, da je otrok neroden, in ko dojamejo resnost otrokove motnje. V zadnjem času, ko se je dejavnost razvojnih ambulant razširila, vse pogosteje starši teh otrok iščejo pomoč pri razvojnih pediatrih. Podobno slab rezultat na področju učenja gibalnih veščin prinaša uporaba hojce kot pripomočka za učenje hoje. Ko se je v 60. letih 20. stoletja razmahnila uporaba hojc, se je zdelo, da je človeštvo dobilo krasen pripomoček za učenje hoje. Po letih in desetletjih uporabe hojc pa se je izkazalo, da je med nekdanjimi uporabniki hojc nenavadno velik delež nerodnih otrok. V zadnjih 10. - 15. letih beležijo vse večje število ( tudi resnih ) poškodb, ki so posledica nezgod pri uporabi hojc. Zabeležene so tudi nezgode s smrtnim izidom. Spoznanje o škodljivosti uporabe hojce je sicer znano precejšnjemu delu laične in strokovne javnosti, vendar pri nas do zdaj, razen občasnih opozoril v tematskih revijah, ni bilo v zvezi s tem še nič narejenega. Edina država na svetu, ki je zakonsko prepovedala uporabo hojc, je Kanada. Zakaj je uporaba hojce za otroka škodljiva? Hojca odvzame otroku možnost učenja gibalnih veščin, ki jih bo potreboval pri samostojni pokončni hoji. Hojca je – po karikirani definiciji – »invalidski voziček za zdravega otroka«. POMEN SENZORIČNIH IZKUŠENJ ZA UČENJE GIBALNIH VEŠČIN Za uspešno učenje gibalnih veščin je potreben intakten živčni sistem in normalen mišično-skeletni sistem, poleg tega pa so ključnega pomena ustrezne senzorične in senzomotorične izkušnje. Pokončna hoja ni le preprosto stopanje, ampak kompleksen gibalni vzorec, ki je rezultat multimodalne senzorične informacije in senzomotorične integracije na vseh ravneh motorične kontrole gibanja. Otroci, ki so bili naučeni v hojo s pomočjo hojce ali s pomočjo spremljevalne osebe, so imeli v času učenja hoje povsem neustrezne in pomanjkljive senzorične izkušnje na področju vseh treh ključnih senzoričnih sistemov. Rezultat je pokončna hoja zelo slabe kakovosti: ravnotežje ni razvito, kinematika gibov ni osvojena, in tudi z vidno informacijo si otrok ob hudih primanjkljajih na prvih dveh področjih ne more veliko pomagati. Otroci, ki imajo slab vzorec hoje, morajo svoj vzorec hoje popravljati. To pa je težavna naloga, saj so napačni vzorci gibanja že zelo utrjeni. Nekateri otroci dokaj hitro uspejo odpraviti napake, drugi jih popravljajo leta in leta. Nekateri otroci slej ko prej uspejo popraviti napake, spet drugi jih popravijo le delno. Obstaja pa nek delež otrok, ki svojega slabega motoričnega vzorca ne popravijo nikoli – doživljenjsko ostanejo nerodni in gibalno nespretni. Biti neroden otrok pa je nepredstavljivo huda motnja, ki rušilno vpliva na razvoj otrokove samopodobe in oblikovanja njegove osebnosti, kar ima oboje neugodne, trajne posledice za otrokovo življenjsko pot. Ti otroci imajo razvojno motnjo koordinacije, ki v tem primeru ni pogojena s primarno možgansko disfunkcijo, pač pa je posledica neustreznih senzomotoričnih izkušenj v kritičnem obdobju učenja gibalnih veščin. Po analogiji z vidnim sistemom bi takšno motnjo lahko poimenovali SENZOMOTORIČNA AMBLIOPIJA. Kako pomagati otroku, ki je neroden in gibalno nespreten zaradi neustreznih načinov učenja hoje ? 1. Otroka spodbudimo, da kobaca po štirih. Ø Neredko otroci sami začnejo kobacati, čeprav so že shodili – čutijo, da jim ta pomembna faza v gibalnem razvoju manjka. Ø Otrok se bo lažje vrnil h kobacanju, če ima sorojenca – dojenčka, ki kobaca. Če nima sorojenca, ga starši spodbujajo k igri na tleh in takrat vsi kobacajo. 2. Starši lahko otroka vključijo v program specialne telovadbe za predšolske otroke, kjer otroci na različne načine pridobivajo manjkajoče gibalne izkušnje in izboljšujejo svoje ravnotežje in koordinacijo. 3. Zelo preprost in učinkovit način pomoči je BOSONOGA HOJA. Zaradi visokega težišča telesa in majhne podporne površine stopal je postala senzorična informacija iz presoreceptorjev v podplatih za človeka izredno pomembna. Spreminjanje razporeditve pritiska teže telesa na podplatih nas pomembno obvešča o tem, kje imamo težišče v prostoru. Zato je izredno pomembno, da ( vsi ) otroci hodijo čim več bosi. Vendar tu se pojavijo težave, ker starši težko sprejmejo navodilo, da naj bi otrok hodil bos. Imeti čevlje zanje pomeni namreč živeti v blagostanju, kupiti čevlje otroku pa je odraz njihove starševske ljubezni in skrbi za otroka. Bosonog otrok se staršem zdi simbol revščine in zanemarjanja otroka. Da sprejmejo ta ukrep, je potrebna temeljita razlaga in argumentiranje. Seveda pa zaradi klimatskih in kulturalnih razlogov otrok ne more biti ves čas bos. Pri izbiri obutve za otroka je treba paziti, da je obutev mehka ( mehak zgornji del brez trdih opetnikov ), podplat pa mora biti mehak in raven, brez »ortopedskih dodatkov«. Skratka, otrok naj bi v obutvi hodil, kot da je bos. Tudi na področju otroške obutve bo treba spremeniti dosedanjo zakoreninjeno miselnost, da otrok »potrebuje ortopedsko obutev, ki mu podpira nogo«. Takšno gledanje je huda zabloda, zaradi kateri mnogi otroci nosijo obutev, ki je prava mučilna naprava, kupljena za drag denar in z najboljšim namenom.
|
|
|
|