|
Vijoličarka -> RE: Ko pride otrok (+tašča) (25.9.2009 16:02:58)
|
Tvoja tašča je zbolela. Kot da je hrepenenje po otročkih v njej zelo močno in je tista vrste ženska, ki bi morala biti doma in imeti deset otrok - kakorkoli že, svoje materinske želje izgleda ni nikoli do konca izživela in očitno so ji otročki center in bistvo življenja.
Vnukinja je še najboljši približek lastnemu otroku in kot opisuješ, je videti, je tašča ob pogledu nanjo začutila blazno željo, da bi bila njena. Kot je videti, si je že začela predstavljati, da je ona mati temu otroku, ti postajaš sovražnik - večni opomin, da temu ni tako. Ljubosumna je. In tako kot je ronja opisovala želje svoje tašče - tukaj ne gre za to, da bi tašča skrbela za otrokove potrebe, skrbi samo in izključno za svoje. Skriva pa se za 'izkušnjami' in 'nasveti'.
Če bi tvoja tašča resnično hotela vnukinji dobro, potem bi te spodbujala pri dojenju, ne pa že prvi dan začela forsirati hranjenje po steklenički. To se mi zdi strašno podlo ljubosumno dejanje. Kajti prav dojenje najbolj poveže mamico in otročka in prav dojenja tašča očitno ni mogla prenašati, ker ji je jasno predočalo, kdo je pravzaprav mati tega otroka.
Ti si tujek, ki ga je treba izriniti in bojim se, da se bori z vsemi sredstvi, da te bo vedno bolj sovražila. Ne, da bi imela kaj konkretnega proti tebi, samo problem je, ker stojiš med njo in 'njenim otrokom'. Pri tem se ni ustrašila niti tega, da je 'ljubo vnukino' oziroma 'hčerkico', na katero misli vse dni v službi in tudi ponoči ne spi in vseskozi misli nanjo, pravzaprav oropala dragocenega materinega mleka, za katerega se ve, da noben nadomestek ne more biti tako kvaliteten. Čisto nič ji ni do tega, da bi bilo s 'hčerkico' vse v redu, samo svojo histerično željo hoče potešti.
Glavni problem ni, da ima tašča bolestne popadke. Glavni problem je, da njen zlati sin tega ne želi dojeti. On je že njen vojak. Ne želi videti, da je z mamo nekaj hudo narobe.
Kako bi se počutila jaz na tvojem mestu? Kot inkubator ali umetna maternica. Vsekakor ne človek. Kot da ti tam nisi človeško bitje s čustvi. Kot da bi bilo bolje, če bi pri porodu kar umrla in bi lahko oni imeli 'hčerkico'. Če si pa že preživela, potem pa lepo opravljaj svoje delo služkinje in ubogaj.
Mislim tudi, da tudi ti gledaš na svojega moža kot na otroka, ne pa kot na odraslega moškega in se s taščo malo puliš zanj. Ni ti še prišlo na misel, da je bil v nosečnoti pozoren do tebe zato, ker je bil takrat v tebi otrok. Tvoje stanje je bilo pomembno, ker je bilo od njega odvisno stanje otroka. Po porodu tvoje stanje ni bilo več pomembno, zato res ni bilo nobenega vzroka, da bi ti pustil 'poležavati'. Poleg tega se vsak moški sam odloči, kako daleč bo pustil svoji materi, da mu bo vodila življenje.
Mogoče boš uspela možu dopovedati, da če bo mami povedal, naj razmisli o svojem vedenju in ji določil mesto, ki ji pripada (in samo on to lahko stori), ne pomeni, da matere nima rad ali ne ne spoštuje. Če imamo nekoga radi in ga spoštujemo, še ne pomeni, da smo slepi za njihove napake. Poskusi.
Če ne bo šlo, potem odidi z otrokom k svojim staršem, moža pa povabi s seboj. Če ne bo hotel s teboj, pač ne bo hotel. Ti moraš v prvi vrsti misliti nase. Kajti samo če boš ti funkcionirala, boš lahko dobra mati svoji hčeri.
Osebno mislim, da bi tvoj mož moral spredvideti, da je njegova mama zrela za resno obravnavo pri psihologu. Tudi zaradi nje same. Očitno je strašno obremenjena in trpi kot hudič in si ne more pomagati od obsedosti z željo, da bi bil tvoj otrok njen. S tem, ko ji on pomaga hraniti to željo, ji ne dela usluge. Še manj seveda sebi, najmanj pa vajini hčerkici.
Upam da se bo uredilo.
|
|
|
|