|
mate0ja -> kaj pa pozitivne izkušnje v vrtcih? (17.9.2009 14:27:02)
|
Sicer nisem ravno forumaš, tako da redko kaj napišem, rada pa občasno prebiram poste drugih, sploh takrat, ko potrebujem kako informacijo, saj nas, pohvalno, zelo dobro zalagate z njimi. Naj tej temi sem pa postala kar žalostna. Tudi sama ravno uvajam 15-mesečnico v vrtec. Sprva je šlo več kot super, saj me praktično od prve minute dalje sploh ni potrebovala, ker je bilo veliko zanimivejših stvari. Po nekaj dneh, pa je začela zjutraj ob mojem odhodu jokcati, prav tako ob mojem prihodu popoldan. Pa se bo tudi to umirilo. Slej ko prej, vem da se bo.
V bistvu je bilo to le malo uvoda, da razložim, kaj me je prineslo na to temo. Želela sem preveriti kako se drugi malčki uvajajo v vrtčevsko okolje. In sem že po naslovih naletela na šok, saj so debate bolj kot ne negativno usmerjene. Me je kar malo stisnilo pri srcu, saj sama nisem opazila nobenih zastrašujočih posebnosti. Avtomatsko sem začela razmišljati, kaj pa če .... je v našem primeru tudi tako. Po polovici uničenega dneva zaradi razmišljanja o negativnih posledicah, ki bi jih varstvo tuje osebe lahko pustilo na mojem otroku, mi je zmanjkalo energije za karkoli drugega. Groza kako te tako razmišljanje zmozga.
Ali so res z vrtci in varuškami sami problemi? Zakaj zaboga se potem nekaj ne ukrene na tem področju? No, pomoje zato, ker ni treba. Verjamem, da se najdejo izjeme tudi med osebjem v vrtcu, ki nikakor ne spadajo v ta poklic, vendar ne dovolimo, da bodo izjeme potrjevale pravilo.
Bolj verjamem v to kar zagovarjajo vzgojiteljice. Starši iščejo probleme. Seveda tudi njih (oziroma nas razumem). Že v trebuščku te se skrbelo, da se bo pikica pravilno razvijala in da se bo rodil zrav otročič. Ob rojstvu dobiš vse vajeti v svoje roke, spremljaš vsak vdih, vsak pogled, takoj ukrepaš ob vsakem jokcu. Potrem pa kar naenkrat za večino dneva zaupaš otrokanekomu drugemu. Nimaš več vajeti v rokah, v večini primerov niti ne poznaš osebe, kateri zaupaš svoje malo dete. Strah nas je. Vendar "Strah ima velike oči, znotraj pa ga nič ni!". Uvajanje otroka v vrtec je pač še ena od mnogih življenskih izkušenj. Moja mama, ki je prav tako vzgojiteljica in s srcem 24 ur pri stvari, večkrat reče, da uvajanje v vrtec sploh ni problem, to je le nova izkušnja. Problem nastane takrat ko v najstniških letih pripelje prvega "hipija" domov. Poskusimo svoje živčke hraniti za tiste dni, današnje tegobe pa skušajmo sami spremeniti v lepe izkušnje.
Naj malčki v vrtcu maksimalno uživajo, naj se družijo z vrstniki, naj se učijo postavljati zase, saj jim bo to zelo lepa popotnica v nadaljnje življenje. Starši pa popoldneve čim bolje izkoristimo za cartanje.
|
|
|
|