|
živa -> v stiski zaradi uvajanja v vrtec (16.9.2009 23:36:00)
|
Hoj!
Povzetek: jaz in moj skoraj dveletni drugorojenec sva v stiski zaradi uvajanja v vrtec.
Predgovor: Z uvajanjem prvorojenca, ki je bil mnogo bolj sramežljiv in navezan name in manj družaben, ni bilo težav. Prišel je v uvedeno skupino, ima ljubeči vzgojiteljico in pomočnico, s prvo se ob prihodu vedno polubčkajo in objamejo in pocrkljajo. Zdaj vsak dan tolaži malega, da mu ni treba jokat in da je v vrtcu fino.
Jedro: Skupino, v katero letos uvajam mlajšega, sestavljajo otroci od 2,5 do 1,5 let, vsi so prišli na novo. Uvajam ga 2. teden (začela sva torej en teden pozneje kot ostali). Prejšnji teden mali ni niti zacmihal, v petek je bil sam že od zajtrka do kosila (pribl. 3 ure), brez težav. Ta teden je pa katastrofa. V ponedeljek me je klicala vzgojiteljica po eni uri, naj pridem ponj, češ da joka in ga ne morejo potolažit - v vrtcu naj bi bil še dve uri. Ker sem imela še dopust, sem ga seveda šla iskat. V torek sem nameravala v službo in ga pustiti spat v vrtcu, pa mi je vzgojiteljica rekla, da ne bo šlo. Rečem ok, ker v službi lovim roke, ne morem vzeti dopusta, ampak se zmenim za delo na domu do konca tega tedna. Včeraj ga z bratcem (je v istem vrtcu) pripeljem, ostanem, da poje zajtrk, se poslovim in grem; mi pravi vzg., da je bilo malo bolje, ampak da ga ona še ne bi uspavala v vrtcu. In ko jo vprašam, kdaj naj bi po njenem mnenju spal, mi reče v petek, pa pravim, da raje v četrtek, da spi vsaj dva dni do vikenda. Danes ga pripeljem po istem postopku, ko ga pridem po kosilu iskat, mi vzg. spet jamra, da je jokal tri ure in da ga ona jutri ne bi dala spat. Rečem ok, kličem v službo, da še vsaj v ponedeljek delam doma, tako da bi v vrtcu prvič spal v torek, ko moram pa jaz nujno v službo zaradi kolegija.
Vprašanja, ki se mi porajajo, in stvari, zaradi katerih sem v stiski:
- otroci ob prihodu niso toplo sprejeti, pocrkljani (tako kot pri prvorojencu), kvečjemu ga vzgojiteljica pelje do mize, mu da gor slinček in postavi krožnik na mizo oz. (ko smo hodili po zajtrku) jih le glasno pozdravi, kako si, ni pa telesnega stika z otrokom (pomočnica ta tedne hodi v službo po zajtrku) - morda je to problem, da se otrok ne naveže na drugo osebo?
- tudi če otroci jokajo, vzg. previja polulane (ne pokakane) otroke, ki bi lahko 5 minut počakali, namesto da bi jokajoče zamotila in jih potolažila;
- vzg. se drži določenih načel, ki otroke spravljajo v stisko, npr. ne smejo imeti ninice pri sebi, ko jedo (danes je menda celo toliko popustila, da je imel moj ninico na stolu poleg sebe, potem je začel jest - sicer je velik jedec in je samostojno in s tem nismo imeli nikoli težav);
- ali otroka v treh urah res ni mogoče z ničimer potolažiti, ga zamotiti? - ali gre morda za to, da sem vzg. povedala, da delam doma in zato ve, da "lahko" kadarkoli pridem po otroka in se ji zato ni treba toliko potruditi?
- vzbuja mi občutek krivde - vprašala sem jo, kdaj bi po njenem mnenju lahko mali spal v vrtcu, pa mi reče - a vi bi ga pa že kar jutri pustili? pa saj ne bi spal (jaz ga ne bi pustila, ampak treh tednov dopusta pa nimam niti si jih trenutno ne morem privoščiti).
Opomba: Pomočnica se mi je zdela bolj topla in bolj crklja otroke, ampak večinoma se pri njej crkljajo punčke, ki imajo že od začetka težave z uvajanjem, tako da moj, se mi zdi, ne pride zraven. Lahko pa se seveda motim, zagotovo ga tudi pocrklja, če to sploh hoče, ker je jezen, ko ga pustim v vrtcu.
Sklep: Skratka, imam slab občutek. V vrtcu ničesar ne rečem, ker nimam oprijemljivih pritožb. Sklepam, da je vse v moji glavi in da je problem v meni, ker sem v stiski, ko otrok joka, in zato sem v dvomih glede pristopa vzgojiteljice (ne obtožite me, da kompliciram, pri prvem sem to speljala brez vsakršnih travm). Je pa tudi res, da mi je ena od mam, ki so brez službe, danes prav tako pojamrala, da to uvajanje (na predlog vzg.) traja že čisto predolgo in da se agonija pri otrocih le podaljšuje, namesto da bi se umirila. Vem, da je to obdobje za delavce v vrtcu obupno stresno, po drugi strani pa se mi zdi, da se v naši skupini zelo naslanjajo na starše (brezposelne mame jim še pomagajo pri zajtrku, pridejo na kosilo, da pomagajo otrokom pri jedi ipd.)
Prošnja: Prosim za tolažbo, spodbudne besede, morda kak nasvet ... Kako bi zmanjšala stres ob uvajanju - pri meni in pri malem? Ali lahko skupaj z vzg. in pom. kaj naredim, da bi čvergi nehal vsako jutro ob mojem odhodu jokati oz. da bi se prej potolažil?
Lp,
živa
|
|
|
|