kako gre v praksi? (Polna verzija)

Forum >> [Družinsko življenje] >> Naš vsakdan



Sporočilo

marty5 -> kako gre v praksi? (7.6.2005 17:34:28)

Pozdravljene,

ta forumn-Naš vsak dan - le berem, tokrat sem se odločila, da vas nekaj povprašam.

Že nekaj časa se trudim zanosit in upam, da bo v kratkem uspelo. Obenem pa tudi veliko razmišljam, kaj bom lahko nudila svojemu otroku. Tu ne mislim materialnih dobrin, temveč časa preživetega z njim. Namreč vse več je služb, ki zahtevajo tvojo prisotnost na delu skozi ves dan - povod za moje vprašanje, so bili tudi razni posti na Družinska zakonodaja.

Kaj ima lahko otrok od mame, ki ga zapusti ob 8ih zjutraj, vidi ga pa ponovno zvečer? Kako shajate s tem in kako vam uspeva?

Res bi rada kakšen primer iz prakse. Saj vem - veliko prilagajanja in določanja prioritet, ipd...Vseeno je pa čisto drugače od našega otroštva - vsaj zdi se mi tako.

Včasih si mislim, da smo pravi egoisti, ko spravljamo otroke na ta svet pod takimi pogoji. Morda malček pretiravam, vendar sem v fazi razmišljanja. Upam, da me ne boste napak razumele - želim le slišati kak primer iz prakse.

Hvala...



Anonimen -> kako gre v praksi? (7.6.2005 17:51:03)

Težko odgovorim karkoli, ker nimam službe, ki bi trajala ves dan. O.K., enkrat na teden se vidiva šele ob pol osmih zvečer, samo je pa takrat oči z njim.

Sicer pa lahko do otrokovega 3. leta koristiš polovični delovni čas.



Anonimen -> kako gre v praksi? (7.6.2005 18:15:20)

Ti povem iz mojih izkušenj. Moja mami je bila večkrat odsotna ponoči, čez vikende, zaradi kakšnega izobraževanja ali dežurstva, ponavadi vsaj enkrat na teden, domov je popoldne itak hodila takrat ko sem jaz že spala. Vendar se mi nikoli zdelo, da bi jo kaj pogrešala ali da bi jo premalo videla, ker je vedno poskrbela, da smo tisti čas, ko smo bili skupaj res preživeli kvalitetno. Ni bilo kvantitete, bilo je pa veliko kvalitete. Od vsega mojega sorodstva se mi zdi, da smo ravno mi imeli največ od družinskega življenja, smo hodili na izlete, kino, predvsem pa smo se veliko pogovarjali. Drugi so imeli več prostega časa, pa ga je vsak preživljal po svoje, niso bili skupaj ali pa so skupaj vsedli pred TV in bili tiho.
Zato so mi ta kreganja okoli nedeljskega dela čista hinavščina, ker bodo sedaj res ob nedeljah vsi ljudje doma, ampak sem prepričana, da jih bo le majhen delež resnično preživelo svoj prosti čas z otroki. Verjetno se bo večina popoldne vsedla pred TV, namesto da bi šli malo na zrak in se pogovarjali.



Primoza -> kako gre v praksi? (7.6.2005 18:26:05)

Osebno imam službo, ki občasno terja zelo velike časovne obremenitve. Podobno ima tudi ankaa dvakrat tedensko dva popoldanska turnusa. Se pravi, da otrok dvakrat tedensko praktično ne vidi. In kako to vpliva na naš življenjski ritem?
Bolj malo - otroci so navajeni, da se družinske aktivnosti odvijajo tudi če je kdo od družinskih članov odsoten. Toliko bolj pa izkoristimo lepe dneve, da se potikamo naokoli. Raje kot izplačane nadure imam način kompenzacije nabranih dodatnih ur v času izven konic. Tako npr. zdaj 2,5 meseca čuvam Žana, preden gre v vrtec. Če so otroci navajeni, da funkcionirajo tudi, ko mame ni zraven, se to posebej obnese pri tovrstnih "rošadah", ki minejo praktično neopazno brez kakih kriz.
Se pravi kdaj je še bolje, če je mama v službi - malo spremembe okolja koristi tudi njej.



Gina -> kako gre v praksi? (7.6.2005 19:29:03)

Ponavadi je v družinah vsaj eden, ki pride prej domov, ali ap je tako, kot je napisal primoža, da se starša šihtata kakšen dan. Ponekod gre eden od staršev prej v službo, da pride prej domov, drugi pa gre kasneje in se kasneje vrne. Če pa bi bila oba starša odsotna kar ves dan, si pa jaz ne predstavljam. Moji otroci imajo srečo, zelo dosti se vidimo. Meni se pa ne zdi samo kvaliteta pomembna, ampak tudi kvantiteta. No, meni je bilo res fajn, ker sem kot otrok imela oboje.



Anonimen -> kako gre v praksi? (7.6.2005 21:16:30)

Ko sem bila mlajša, sem tudi premišljevala podobne stvari. Samo da jaz bolj v smislu, kaj bom otroku sploh lahko nudila, ker sem bila non-stop zaspana. Že itak sem spala celo noč in potem, če je bilo le možno, do kakšnih dveh popoldne. In si nisem predstavljala, kako bo, če se vsaj ponoči ne bom mogla naspati. Bala sem se, da ne bom funkcionirala, kot bi morala - 100-odstotno. Tako se mi je zdelo, otrok se mi je res zdel ogromna odgovornost, ki je jaz predvsem iz navedenih razlogov ne bom zmogla. Vedno pa sem si kot starša predstavljala samo sebe, nikoli nisem računala na partnerja, pa kdorkoli je takrat že bil ali pa ga ni bilo. Pač se mi je zdelo, da se lahko 100-odstotno zanesem le nase in tako se je tudi zgodilo.
Le da sem potem v nekem obdobju, izgleda, da se je takrat resnično prebudil tisti materinski čut, začela čutiti, da bi resnično rada imela otroka in kar naenkrat nisem več niti pomislila na to, kaj pa če bom zaspana. Zdi se mi, da taka odločitev kar dozori v tebi, ko je človek pripravljen. Nihče te ne bo prepričal, da boš zmogla in da bo vse v redu, dokler sama ne boš tega čutila.



cmokec -> kako gre v praksi? (7.6.2005 21:29:29)

Jaz sem zaradi odsotnosti od doma službo zamenjala. Šla sem sicer na slabše po plači in po profesionalnosti dela, samo prej ob 17.00 nisem vedla, al bom končala do 19.00 al do 1.00 naslednjega dne. Vse ure so bile plačane, ampak domov sem hodila samo spat.



marty5 -> kako gre v praksi? (8.6.2005 11:41:21)



Hvala vsem, ker ste podelile, kako shajate z otroci in obveznostmi.

Saj vem, da če je volja, se vse počasi uredi. So pa dnevi, ko se človek vpraša, kako vse postaviti na svoje mesto.

Pravi odgovor najbrž tiči v frazi - živi vsak dan, kot je zadnji, ne? Otroci itak ne poznajo ne preteklosti ne prihodnosti - zanje je pomemben le ta trenutek.

Nekje sem zasledila eno res lepo misel, ki morda pove vse:

Majhni otroci ti podarijo nekaj neprecenljivega - izkoristiti pomembnost trenutka. Zanje nič drugega ne šteje.

Sam kaj ko potem odrastemo in vse zafuramo :)


lp,:rozica::rozica::rozica:



Stran: [1]