|
slovenka -> RE: ptujske nosečke (30.9.2009 11:20:28)
|
IZVIRNO SPOROČILO: tea85
dan
SLOVENKA- zakaj se ti je ptujska P tak zamerila?
Tea, sem že pri temi porodnišnic obširno pisala - v glavnem zato, ker sem bila dana v sobo za dve porodnici in moj ni smel biti ob meni, razen zadnjih 10 minut, pa tudi sicer me nobena babica ni pogledala - sem prišla do postelje ob 8.30 in ko mi je bila res sila in sem prosila, naj me ena pride pogledat, se je ena babica samo drla s hodnika, da bom jaz rodila v tretji smeni in naj bom tiho, bolečine neznosne in si jih prej sploh predstavljati nisem mogla, tako da do večera sploh preživela ne bi... potem pa se mi je ob 10h že rodila pupa. Če bi to vedela, bi mi bilo boljše kar doma roditi, na bolj udobni postelji in še moj bi bil ob meni. Čeprav ob samem porodu sem imela fajn babico, ki mi je zelo pomagala, samo pred tem uro in pol je bilo pa tako, da vse življenje ne bom pozabila. Tako da ta odnos poniževanja me je zelo razočaral, čeprav verjamem, da so številne babice zelo fajn. Pač jaz ne upam ponovno tvegati. Poleg tega sem bila tudi v živo šivana, kar je zelo pogosta praksa, pa tudi sicer ni nobenega individualnega pristopa, je kot v vojašnici, ob 6h se menjajo rjuhe in je treba dol, tudi če si po celi neprespani noči ravno za 10 minut zadremal, kar zadeva dojenje sem imela vse krvave bradavice, pa so me sestre samo na daleč kregale, da potem pa že nimam dojenčka prav pristavljenega, ne da bi dejansko pogledale, kako je... tako da tisti unicefov naziv je bolj mimo. Glede na to, da se nekatere mamice bojijo iti domov, sem jaz komaj čakala... julija je bilo preko 30 stopinj v sobah, dojenček ves moker, nobene klime, imele smo debele srajce itd. V glavnem iz vseh teh razlogov sedaj razmišljam o Feldbachu, tudi če bo kaj za plačati. Ker si želim tri otroke in sem se ravno tega bala, da bi imela v prvo slabo izkušnjo in potem strah pred novimi nosečnostmi. Delam pa sama v akademskih vodah in tukaj smo že zdavnaj opustili te avtoritativne, osorne, ponižajoče odnose do drugih, v vseh letih službe me šef ni nikoli nadrl, zmeraj prijazen, ker me spoštuje, tako da tistega odnosa, ko mi je bilo res zelo težko in ko kričiš od bolečin in prosiš za pomoč, pa da ti nekdo kot gnoju reče, da utihni, da to ni nič, ne da bi te sploh pogledal... to se mi ne zdi dostojno in tak človek ne bi več smel biti tam zaposlen. Ne rečem pa, da so vsi slabi, niti da je ta babica vsak dan takšna, samo človek se sodi po posameznih dejanjih, tudi morilci so lahko na splošno dobri ljudje... Tako da v zdravstvu je še veliko dela. Bi bil potreben Virant za ministra za zdravje, da bi vnesel zavezujoča pravila obnašanja, vprašalnike za paciente, kaj menijo o tem in onem osebju... potem bi se počasi morda kaj spremenilo. Samo kaj, ko so ljudje navajeni na take odnose in marsikaj prenašajo, čeprav ne bi smeli. Žal je pa tudi privat veliko slabih odnosov med partnerji, do otrok itd.
|
|
|
|