|
katipi -> RE: Do kdaj so lahko zunaj? (9.9.2009 23:01:27)
|
Vidim, da se je debata kar razplamtela... [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] Težko je posploševati in vse najstnike tlačiti v en koš. Ni nekega skupnega recepta, kako se izogniti težavam v najstniškem obdobju. Veliko jih je takšnih, ki znajo misliti s svojo glavo, ki imajo doma odgovorne starše, ali pa so sami že toliko zreli, da ne bodo podlegli črednemu nagonu, češ, "saj to vsi delajo".
Rekla sem, da NIKAKOR ni dobro pustiti najstnika pozno ponoči zunaj, tudi ko dopolni 18 let, in to še vedno pravim. Človek, ki je star 18 let, je morda uradno res polnoleten, dejansko pa je še daleč od tiste prave polnoletnosti. Pa saj to so otroci v 3. in 4. letniku srednje šole, ki so šele na pragu odraslosti, ki se jim še vedno zdi "kul", če kaj zakuhajo, kot takrat, ko so bili še majhni, le da so ta "kuhanja" precej drugačna od tistih otroških. Že samo dejstvo, da so po zakonu odrasli in zato posledično (po njihovem mnenju) lahko sedaj počnejo kar želijo, brez da bi jih kdo omejeval, kaže na nedoraslost in nezrelost polnoletnikov.
Meje, ko je človek dejansko odrasel, se ne da določiti. Spet je vse odvisno od posameznika. Tudi zase ne morem reči, kdaj točno sem postala "odrasla", vem pa, da pri osemnajstih še zdaleč nisem bila sposobna odločati o pomembnih življenjskih zadevah. Tudi mi ni bilo treba, saj sem imela starše, ki so skrbeli zame. Kaj sem pa takrat vedela o odraslih stvareh, s katerimi se moram ubadati danes? Pa sem mislila, koliko vem in znam. Jaz da bi poslušala kakšnega tastarega? Saj sem ja odrasla, stara 18 let!![image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] Doma mi niso nikoli postavljali ure, kdaj moram biti doma, ker jim tudi ni bilo treba. Le redkokdaj se je zgodilo, da sem šla zvečer ven, če pa sem šla, sem prišla kmalu domov in nikdar nisem popivala, ne kadila.
Sama imam še majhne otroke, najstarejši še nima devet let, se pa že sedaj pogovarjamo tudi o "najstniških" stvareh, saj je otrok radoveden, po svetu hodi z odprtimi očmi in našpičenimi ušesi, in če me vpraša kaj odraslega, mu to, z njegovi starosti primernimi besedami, tudi razložim. Se je že zgodilo, da ga je sredi popoldneva poklical-a sošolec-ka, če gre igrat košarko ali nogomet, in sem mu dovolila, s tem da je obvezno s seboj vzel telefon in prišel čez eno uro domov. Kako bo, ko bodo moji otroci najstniki, ne vem. Nikogar ne bom zaklepala doma, bom pa vztrajala pri tem, da se drži pravila "tudi če kaj ušpičiš, mi to povej takoj, brez olepševanja."
|
|
|
|