Anonimen
|
Tina ta debata je malce mogoče zašla. Naj povem, da se strinjam po malem z vsemi. Toda le ti veš kako je pri vama in zato vama kdo drug težko svetuje. Mislim, da mora vsak imeti določen del svobode, pač svoj čas, ko da možgane na pašo in se sprosti. Če je to ob pivu ali na nogometu, pa naj bo. Najbrž je bolj pomembno to, kako je tisti ostali čas, ko ste dejansko skupaj. Naj ti opišem, kako je bilo pri nama. O tem sem takrat tudi pisala. Moj mož dela včasih do šestih, sedmih. Razumem, da je utrujen, ko pride domov. Toda nesprejemnljivo mi je bilo to, da je lahko šel na računalnik tudi za več kot dve uri, tako da sva šli midve že spat. Kot da ne bi mogel iti le za eno uro. Pa včasih ob otroku enostavno nimaš časa, da bi normalno jedel ali šel na stranišče. Ali pa daš v usta grižljaj, ko cel dan nisi jedla, pa je že jok.... Ko je prišel iz službe se mi je zdelo samoumevno, da mi toliko priskoči na pomoč, da bom lahko v miru pojedla, ne pa da se je ulegel pred tv. No, počasi se je zgodilo to, da mala ni več hotela k njemu, že ko se je je dotaknil se je začela dret. Logično. Nekja časa sem vse skupaj prenašala, potem pa je sledilo obdobje, ko sva se stalno kregala in sem mu vztrajno vsak dan očitala, da teh prvih mesecev nikoli ne bo dobil nazaj. Če se bo potrudil in se z njo tudi igral in ubadal, se bo sčasoma navadila in bo šla sama k njemu. Ne vem, mogoče sva imela le veliko srečo, ampak se je spremenil. Ugotovil je, da je potrebno se posvetit življenju sedaj. Zdaj se imata zares rada, z veseljem se ji posveti, kljub temu, da sedaj poleg vsega še zidamo in vsak dan res veliko dela, tako fizično kot psihično. Jaz nikoli nisem izgubila volje in sem vedno upala, da se bo izšlo tako kot se je. Prav imaš, ničesar ne delaš narobe, le povej mu, kakšni so tvoji občutki. Povej mu, da če si on vajino življenje predstavlja tako kot je, ga živiš raje brez njega. Upam, da se bo pri vama izšlo tako kot se je pri nama. Je pa pri nama tudi trajalo sigurno vsaj 7 mesecev. Srečno :rozica:
|