Gina
|
Ma ne vem, jaz pa to malo drugače vidim. Vsaka vrsta terapije temelji na drugih predpostavkah. Ene se bolj opirajo na analizo preteklosti, druge na vzorce v družini, tretje na tem,da eno dejanje posledično povzroči drugo dejanje, neke četrte terapije temeljijo na ozaveščanju ali pa na pridobivanju samozavesti, ene terapije so bolj refleksije... Mogoče si to bolj laično predstavljam, ampak po moje je ful odvisno kakšno terapijo si izbereš, da bo rezultat ok. Družina in znanci ti nudijo druge vrste pomoči, bolj enosmerno al kako bi se reklo. Terapevt pa naj bi te usmerjal, da sam prideš do določenih spoznanj in posledično spremeniš svoje reakcije na določene življenjske situacije ali pa na določene globoko zakoreninjene vzorce. A veš, čist zihr sem, da če te neko direkno usmerja k temu, da nek mali premik narediš, pa se ukvarja sistematično s tabo, da tisti premik lahko narediš. če se pa z nekom pogovarjaš vsak dan, pa isto s tabo vred tuli, ker te tako super razume kako imaš prav, ali ti pa razlaga kaj narobe delaš, pa kako bi moral, da haska glih ne vem kako velikega ne bo. Sploh ker tisti, ki se s tabo pogovarja laično, vedno zahteva vse na horuk, v resnici družba nikdar ne podpira malih korakov. Vidijo rešitev in ti jo ponujajo kot univerzalno in edino možno. V praksi pa jo nekdo, ki ima težave, težko sprejme, izvaja in je še srečen z njo - ker reči drugače doživlja in druge reči vidi kot rešitev ali včasih tudi kot težavo. No, mogoče se pa o vsem skup motim, ne vem. Predstavljam pa si vse skup nekako tako.
|
Natisni
). Od prvega do drugega pregleda sem čakala več kot mesec pa pol (kar je za človeka, ki ima take ali drugačne težave lahko precej mučno). 
