|
ronja -> RE: Ali je vaš otrok vedno pripet?? (17.9.2009 9:21:49)
|
Ena je rekla, da otroka ne priveže, ker ima vrtec 50m stran - zakaj pa ne gresta peš v vrtec?!?! Sploh mi ni jasno...
Se isto sprašujem. Če moramo tako blizu it, da se ne bi splačalo otroka v avto privezovat, gremo pač peš, ne glede na vreme: rajši imam živega in mokrega, pa magari celo prehlajenega otroka kot pa mrtvega ali pohabljenega, ki mu ne teče iz nosa... Dostikrat grem marsikam peš, ker se mi ne da spravljat otrok do avta, v avto, pa potem parkirat bogvekje in spet obe iz avta, ko po možnosti ravno zaspita itd... Sem z vozičkom hitreje, vsaj po centru LJ.
Se pa podpišem tudi pod zgornji del blažke in kalbota.
Evo, tisti, ki trdite, da ti nikoli, vedno itd... ne obstajajo: enkrat smo prišli zvečer domov in sta malidve v avtu zaspali (pripeti, seveda). Nakar jaz mini že odpnem, da bomo šle gor, oči bo pa avto parkiral (pred blokom v 99% ni prostora), nakar se nama ni dalo takoj gor (bil je mir, hehe, ki ga ne doživiš nikoli;) in sva se še malo pogovarjala v avtu in medtem se pa po čudežu nekdo odpelje in seveda se bomo sparkirali not. Vstanem in grem nazaj privezat tamalo. Lubi se je smejal, da tu zdaj pa res nima kaj bit (in mel je prav - na naš parkirplac ne moreš pridivjat, ker je vse zelo na knap), vseeno pa je počakal, da sem jo pripela[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image], ampak enostavno nisem mogla pustit otroka neprivezanega v avtu, ki se bo premaknil. čisto iz navade, kot pravi mič.
Drug primer: letos, ko smo šli iz morja, smo imeli seveda ogromno prtljage. Ker smo na ladji srečali lubijevega sodelavca, ki je bil z avtom, se je ta ponudil, da nas zapelje do železniške postaje, kjer smo šli na vlak, da ne bomo nosili vse prtljage. Hotel nas je peljat vse 4, vendar nisva hotela, ker nisva imela lupinice. Tako je peljal samo lubija in Ronjo (avtosedež za večje otroke je imel, saj ima svoje otroke), midve z malecko pa sva šli peš (no, ona se je vozila v vozičku). Tak da - ja, pri nas je res kar lepo VEDNO, pa pika.
Tretji primer: ko sva z Ronjo šli z lubijem na njegovo službeno pot na Ciper, sva vzela lupinico s sabo in jo tovorila čez vse vmesne lete (moraš 2x prestopat - 3je leti...), ker sva vedela, da bova morala iz letališča nekak prit do hotela, torej s taksijem (druge možnosti tam itak ni), ki po vsej verjetnosti ne bo imel lupinice, tvegat pa nisva hotela, da bi jo peljala brez nje. Tam nisva prav nič rabila lupinice, saj nismo šli nikamor drugam in sva jo dejansko tovorila s seboj samo za tisto eno vožnjo iz letališča in na letališče. Vendar: če bi se kaj zgodilo, si ne bi nikoli oprostila, da se nama ni dalo vzet lupinice s seboj. NObenemu od naju se to,d a bi jo pustila doma, ni zdelo sprejemljivo. To je hkrati odgovor tistim, ki pravite, da se v taksijih pa ne bojimo. Jaz se in ne bom vzela taksija, če nimam sedežev, pika. Grem pač peš. Če je taka nuja zaradi zdravstvenih problemov, pa rajši rešilca pokličem.
Avtobusa prav zaradi tega ne uporabljam, odkar imava male, ker ju ne morem zavarovat tam. Če bi že morala it, bi si malecko zavezala v wrap sling na mene, s taveliko ap ne vem, kaj bi - upala, da ne bo nič, verjetno, pa jo dala sedet v nasprotni smeri vožnje. Vseeno so nesreče z udeleženim avtobusom precej redkejše, hvalabogu.
Na začetku se je tudi tast ponujal, da če sva kdaj kje, pride po naju, če začne deževat, pa kadar sva šli k njim na obisk, se je ponudil, da naju pelje domov, da ne bova nazaj hodili z vozičkom, zdaj pa niti ne predlaga več, ker ve, da brez avtosedežev ne gremo nikamor. Smo čudni, ni kej, ampak so stvari, ki si jih ne bi nikoli oprostila, zato rajši ne tvegam - kot pravi Ulla.
Sva pa enkrat na parkirišču pred neko trgovino videla družino, ki se je sparkirala, iz avta je priskakljal starejši bratec (nisva videla, ali je bil on privezan ali ne), nakar mu starša govorita, da naj bo čisto tiho, medtem ko odpirata prtljažnik - nama ni bilo nič jasno. Nakar oba zelo previdno iz prtljažnika vzameta voziček - z dojenčkom not! Midva sva bila tako paf, da sploh rekla nisva nič! Najprej sva oba mislila, da se valjda motiva, pa bogve, kakšna fora je vse skup... Najhujše je to, da tema staršema gotovo ni bilo vseeno za njuno dete, saj ga nista hotela budit... Hotela sta mu dobro... Ampak če bi se nekdo takrat čisto na rahlo zabil v njun prtljažnik... rajši ne pomislim... Otroka bi ubilo to, da mu starša hočeta dobro...
Enkrat mi je soseda priznala, da je bila "neodgovorna mama" in je imela malo kar v naročju, ker je ravno spala. Nekak je vprašala, če sva midva kdaj kaj takega naredila in sem ji povedala, da si nisva upala. Pa sem ji povedala čisto lepo, ker se res fajn razumeva. In od takrat tudi ona ni več peljala svoje male tako. Sem pa prepričana, da če bi imela okoli sebe ljudi, ki bi ji rekli, da to ni nič takega, ter da oni dostikrat tako vozijo otroke, bi tudi sama še kdaj peljala malo tako. Zdaj pa je ne bo (vsaj mislim, sem optimist, ja, ampak jo tudi poznam). Zato po moje ni prav, da se te teme banalizira, da se posmehuje varnosti na cesti in da se zbalkanizira vse na "Vozi Miško, vezanih oči 20 kilometara u rikverc!" Zato, ker ljudje na začetku pač ne vemo vsega, kaj je najboljše za naše otroke. So pa nekatere stvari dokazano škodljive. In zato jih moramo kot take tudi prikazat drugim mladim staršem, da ne bi zaradi neumnosti trpeli oni ali njihovi otroci.
Saj ni treba, da otrok prav umre: lahko ostane samo hrom, gluh, slep ali kaj podobnega - kako mu bom to razložila? Lubi, veš, res se nama ni dalo jemat lupinice s sabo na letališče...??? Mislite, da bo razumel? Jaz ne bi, poslala bi ju nekam!
|
|
|
|