Volga -> RE: sesuto življenje... (24.8.2009 8:51:22)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Splišni IZVIRNO SPOROČILO: sneguljčica Se strinjam, da vsak človek ne more kar oditi. Večina jih še nekaj časa trpi, pa si domišlja, da bojo že preboleli in dali skozi, saj so itak angeli, jih pa ja ne bo zapustil. Pa še kar boli in še kar čakajo nek trenutek, ko bo vse nazaj po starem in bo pozabila na varanje in celo na partnerjevega otroka. Ampak tega ne pozabiš nikoli, zato je najlažje, če narediš tej agoniji konec zdaj. Pa magari te mora potisnit nekdo izza pisalne mize. Res je težko iti, ampak potem ne bo nič lažje. Ne obsojam nobene odločitve, vsak si kroji svoje življenje - škoda mi je le mlade ženske, ki ima vse življenje še pred seboj, pa je že zdaj izkusila kako je lahko grenko. Jaz pa mislim,d a ne. Ne mislijo, da bo spet vse lepo, pa da bodo enkrat že pozabili, vsaj v tej fazi, v kateri je zdaj avtorica te teme, ne. Ona samo enostavno ne more brez svojega dragega, ker se ji zdi, da dihat ne bo mogla brez njega. Človek v taki situaciji ne razmišlja racionalno, ampak zgolj čustveno. To fazo je pšač treba dati skozi, potem pa dalje. Za pisalno mizo smo pa me, ona pa to doživlja v resničnem življenju. jap, in pisalna miza in realen svet sta tako daleč narazen. Pa saj teorijo, kaj je za nardit, vsi poznamo, prakse pa ne, zato je težko svetovati kaj in kako. Oz. lahko je reči: pojdi, ni pa to enostavno narediti. Tako da, glej, avtorica posta. Jaz bi na tvojem mestu takoj poiskala strokovno pomoč, ker brez tretje osebe toliko dreka ne bosta sposobna pokidati izpred praga. Naj vaju ne bo sram, to so življenjske stvari, ki se dogajajo tudi v "boljših familijah". Pojdita skupaj na terapijo, verjamem, da vama bo tretja oseba lažje pomagala in odprla oči kako in kaj. Jaz bi na vajinem mestu definitivno šla.
|
|
|
|