|
tanikaa -> RE: varanje (10.1.2006 13:56:23)
|
Eh, Tjazy pa sva zopet tam.
Zate je to paradoks zato, ker pač ne priznavaš ljubezni. Ker praviš da ljubezni ni. Boga tvoja partnerka. Jaz ljubezen priznavam, verjamem v njo in jo čutim. Rada imam svojega partnerja. Zato živim z njim.
Potem pa mi povej, kako ti imenuješ to, kar mi imenujemo ljubezen. Povej kaj je to, ko imaš še po ne vem kolikih letih mehka kolena pred njim, čutiš metuljčke v trebuhu, hrepeniš po njegovem dotiku, bližini, ko se veseliš vsakega novega jutra, ker veš da bo ta oseba tu? Kaj je potem zate potreba, da tega človeka razvajaš, narediš nekaj, kar ga naredi srečnega, mu privabi nasmeh na usta?
O paradoksu bi govorila samo v primeru, če bi vse to čutila do svojega partnerja, hkrati pa bi vedela, da mi on čustev ne vrača, pa bi ga vseeno želela obdržati ob sebi. Ja, v tem primeru priznavam paradoks.
Dokler pa bom čutila, da mi partner "ljubezen" vrača, dokler čutim, da si me želi, pa ne samo kot predmet spolnega poželenja, ampak tudi kot prijateljico, zaupnico in podporo v življenju, tako dolgo pa paradoksa ne bom priznavala.
|
|
|
|