IZVIRNO SPOROČILO: rija

vedno govorim, da neka prekleta bajta ni zagotovilo za srečo...in tudi pri vama ne. sicer nisi nič napisala o vajinem odnosu, vendar menim, da ni glih pretirano rožnat...ne more biti, če živiš večno pod takim pritiskom.

mogoče bi bil čas za kontra ultimat....tvojemu možu....

IZVIRNO SPOROČILO: marjetica11

S staršema ima sklenjeno neko pogodbo, da bo podedoval hišo, če bo zanju ustrezno skrbel.

Zdaj pa starša odkar sem jaz tam stalno pritiskata na mene oz. na njega. Prigovarjata, da od mene nimata nobene koristi.

Kadar ne težita meni, pritiskata na partnerja. Nekako se mi zdi, da tudi on nima prav veliko moči. Mislim, da bi tast tudi njega postavil pred vrata, če bi se ta postavil na mojo stran.

IZVIRNO SPOROČILO: marjetica11

P Dalj časa, ko sva bila skupaj, bolj je pritiskal, da naj greva k njegovim. Na koncu je postavil ultimat, da naj grem živet k njegovim ali pa prekineva zvezo.

IZVIRNO SPOROČILO: marjetica11

Nekako se mi zdi, da bi bila zadovljna šele takrat, če bi bila jaz pri njih za deklo, ki bi vse postorila, ne imela svojega mnenja, tast bi pa ukazoval, kaj in kako delati.

IZVIRNO SPOROČILO: marjetica11

Pozdravljeni,
Sploh ne vem kako naj začnem. Sem v poznih tridesetih letih in živim pri tašči in tastu. Pred tremi leti sem spoznala sedanjega partnerja. Do takrat sem živela v svojem stanovanju. Na začetku zveze je partner pustil odprte možnosti glede skupnega življenja pri meni ali pri njegovih v hiši. Dalj časa, ko sva bila skupaj, bolj je pritiskal, da naj greva k njegovim. Na koncu je postavil ultimat, da naj grem živet k njegovim ali pa prekineva zvezo. Glede na to, da je hiša njegovih staršev dvostanovanjska sem se, sicer težkega srca odločila, da grem k njemu. Naj omenim še to, da imam jaz dobro službo, partner pa ne uspe dobiti njemu ustrezne zaposlitve. Tako je nekaj časa doma, nekaj časa pa dela. S staršema ima sklenjeno neko pogodbo, da bo podedoval hišo, če bo zanju ustrezno skrbel.
Zdaj pa starša odkar sem jaz tam stalno pritiskata na mene oz. na njega. Prigovarjata, da od mene nimata nobene koristi. Posebno problematičen je tast, ki me nekako na dva tri dni pošteno zmerja. V življenju nisem slišala takšnih zmerljivk. Da kakšna sem, ... Nekako sem se poskušala približati tašči, vendar tudi ona ne kaže nobenega popuščanja; morda, če bi jaz prevzela celotno gospodinjstvo. Meni se ne zdi prav, da onadva zdrava človeka cel dan čakata, da pridem jaz iz službe ob 16:30 in potem garam do 23. ure. Tast mi vedno prigovarja, kako je bila tašča v mojih letih pridna in je tako delala. Nekako se mi ne zdi pošteno, da mi nista, še predno sem se priselila, odprla kart in povedala kaj pričakujeta. Zanimivo je, da vedno govorita, da sta vedno in vedno bosta pomagala, v bistvu pa sta onadva stalno nezadovljna in nekaj zahtevata. Naj še povem, da je tast skregan z vsemi bližnjimi sorodniki tako svojimi kot taščinim, prav tako s sosedi. Tako sta večino časa doma in samo tečnarita. Kadar ne težita meni, pritiskata na partnerja. Nekako se mi zdi, da tudi on nima prav veliko moči. Mislim, da bi tast tudi njega postavil pred vrata, če bi se ta postavil na mojo stran. Imela sem nekaj težav z zanositvijo, takrat sta vedno govorila, kako si želita vnukov in pritiskala na naju. Zdaj sem končno noseča, pa se mi zdi, da jima skoraj ni mar za to. Nekako se mi zdi, da bi bila zadovljna šele takrat, če bi bila jaz pri njih za deklo, ki bi vse postorila, ne imela svojega mnenja, tast bi pa ukazoval, kaj in kako delati. Glede teh problemov sem se z njima že skušala pogovoriti, vendar daleč nisem prišla. 
Danes sem se zaradi njiju sprla še s svojimi starši, tako hudo, da ne pomnim. Oni so sicer čisto drugačni ljudje. Najbrž zato pritiskata name, ker verjetno vesta, da tasta ne bosta spremenila. 
Naj še povem, da trpim za depresivno anksiozno motnjo, kar mi še dodatno oteži življenje. Najbrž mi kaj dosti ne boste mogli pomagati, vendar nekako mi je lažje, če malo pojamram.

Pozdrav,