|
vanilla -> RE: strah (4.8.2009 9:47:23)
|
No, da še jaz pristavim "piskrček": Lahko ti rečem, da jaz pa do konca nosečnosti nisem vedela, če je to prava odločitev in vse do trenutka, ko sem rodila, sem bila nenormalno obremenjena s tem, da bom "mama zavedno" in da se "nikoli ne bom "rešila" tega otroka" in bom morala zanj skrbeti for the rest of my life???? Ja, sliši se grdo, ampak tako sem čutila. Pa še prej nikoli nisem bla nek hud tip za otroke... Sem si jih pa želela, ker sem vedla, da bom do svojih čutila drugače. Ko sva se odločila, da jih bova začela delat, sem bla še vedno v dvomih, ampak sem si rekla: v dvomih bom vedno in brezveze, da čakam, da me bo zadelo kot strela z jasnega, da bom začutla tiktakanje biološke ure in da dejmo se pač "vržt v vodo in plavat"....
No, celo nosečnost sem mela mešane občutke, nič pravga filinga do vsega skupaj... Sem pa z veseljem pripravljala oblekice, hodila na UZ-je, pripavila sobico.... Čudno res! Ampak to je resnica in zakaj bi skrivala?
Nooo, potem, tisto sekundo, ko sem rodila in ko je malička pogledla na svet: eeej, nenormalen filing! Noro ponosna, kot bi Mount Everest preplezala... Punčka pa nekaj najlepšega in najbolj čudežnega kar se mi je zgodilo.... Niti predstavljat si nisem mogla vse te občutke, ki so me prevzeli.
Naenkrat sem bila mama in ta občutek je bil noro, noro, noro lep!!! Zdaj je stara 3 mesece in se še vedno ne morem načuditi temu malemu, krasnemu, dišečemu bitjecu... moji punčki! Pa ko se mi nasmeje.... ma, stopim se kot sladoled!
Tako da..... kot mi je enkrat rekla prijateljica: ko se rodi otrok, se rodi tudi mama!
|
|
|
|