|
Kerensa* -> RE: prijatelji-mnenje (27.7.2009 5:28:46)
|
IZVIRNO SPOROČILO: indijancek
Mene pa zanima, koliko imate stikov kaj s prijatelji, kako kaj poteka komunikacija
Vsem, s katerimi imam stike, nikakor ne morem reči prijatelji. Sama pri sebi jih nekako ločim na tri stopnje - znanci, kolegi in prijatelji.
Z znanci komuniciram, ko nanese prilika na to. Drug drugega ne iščemo, ampak pač naletimo drug na drugega - srečamo se v mestu, slučajno smo istočasno na MSN-ju (pa se niti ne kliknemo vedno, četudi se vidimo), pošljemo si kakšen e-mail, ki se ga pošilja verižno, včasih se pokličemo (predvsem takrat, ko iščemo kaj, kar vemo, da bomo tam našli) in podobno. Ne srečujemo pa se na organiziranih obiskih (ali čem podobnem, naši družinski člani se ne vedno poznajo vsi med sabo in naša življenja načeloma niso prepletena.
Kolegi so tisti, s katerimi komuniciramo največ. Večina jih je v istem biznisu, zato se dnevno vidimo ali slišimo, hodimo na pijače pred/po službi/o, obiskujemo se, se obveščamo o službenih in zasebnih novostih in še marsikaj. To so tisti ljudje, za katere nam je že čudno, če nas en teden ne pokličejo (ali mi njih; ali če se ne srečamo) in tudi tisti ljudje, s katerimi se je najlažje skregati.
Prijateljev pa je malo. Lahko jih preštejemo na prste rok. Poznamo se dolga leta in imamo skupno preteklost. Pri meni je tako, da mi nobeden od njih ni ravno sosed, zato se vidimo in slišimo redko (sploh, če primerjam s kolegi). Ampak ko nanese prilika za srečanje, si to v detajle organiziramo, nikoli ne pridemo praznih rok, srečanja ne prestavljamo (mobi varianta "sorry, nekaj je vmes prišlo"), ker nam je prioriteta in pokličemo se lahko sredi noči, če je treba. Vsi smo dovolj razumni, da si ne solimo pameti, ampak da ob konstruktivni debati (morda tudi ob povišanem tonu, ko kdo pristranski reče, naj se ne kregamo) rečemo samo: "To ni kreganje, temveč izmenjava mnenj."To vas sprašujem, kolk kaj dovolite, da se drugi vtikajo v vas oz hočejo, da narediš tko kot oni želijo.
Od ljudi, za katerih precenim, da "vtikanje v mene" pomeni uveljavljanje njihove volje (beri: hočem, da je po moje, pa četudi ne pri meni, temveč pri tebi), se hitro ločim. Postanem nedosegljiva in nimam časa za njih, zato kmalu dojamejo, za kaj gre. Če ne, jim pa povem direktno:"Nisi mi ne mama, ne Bog, ne banka, zato me pusti, da živim po svoje." Za tiste, kateri "vtikanje" smatrajo samo kot to, da se pač dobro počutijo (dviganje lastnega ega), ko govorijo o tem, kako je pa pri njih, se ne sekiram preveč. Nasmehnem se in rečem nekaj v stilu:"Važno, da funkcionira" in živim dalje po svoje. Tisti pa, za katere vem, da mi dejansko želijo dobro in ki mi brez lastne koristi poskušajo dopovedati, da nekaj delam narobe in da bi bilo zame dejansko bolje, če bi bilo drugače (pa naj bo to po njihovo ali pa na splošno), imajo pa pri meni vse možnosti, da me "premaknejo". Poslušam njihovo mnenje in ga, ko ga primerjam s svojim, velikokrat tudi upoštevam. Pa ne zaradi njih, temveč zaradi sebe.
|
|
|
|