|
2violina -> življenska izpoved (17.7.2009 11:51:03)
|
Tišči me in želim nekam ali nekomu izliti svoja občutja, a ne najdem poguma. Pa vendar upam, da mi bo pri duši nekoliko lažje.
Vem, vedno je najtežje pričeti. A moja zgodba sega daleč nazaj v obdobje najstništva. Za svoja pretekla dejanja plačujem že vse življenje. Kljub temu, da ne obžalujem si vseeno želim, da bi takrat potek dogodkov zasukala v drugo smer, da bi svojemu otroku izbrala drugačnega očeta, da bi kot družina funkcionirali drugače, da bi…..
A vendar se je izšlo tako, da sem na robu polnoletnosti rodila otroka. Sicer sem imela na izbiro splav ali rojstvo a sem se odločila za slednje, saj je bilo bitje, ki je raslo pod mojim srcem najbolj zaželeno bitje pod soncem. A že v času nosečnosti sem ugotovila, da si življenja z očetom svojega še takrat nerojenega otroka ne bom mogla urediti. Vse rajši je pogledal globoko v kozarec in to počne še danes. S pomočjo staršev sem dokončala šolo in faks.
Imela sem dobro službo in čudovitega otroka a pogrešala sem ljubezen. In takrat sem ga spoznala. Naslednji dve leti sem živela kot v pravljici. Ja vse dokler nisem povila drugega otroka. Takrat se je pravi pekel šele pričel. Moj prvi otrok ni bil nič vreč vreden. Po njegovem krivec za vse. Ko sem ugotovila, da ne bo nič bolje sem zbrala pogum in ga zapustila. Uredila sem gnezdece za nas tri in dolgih deset let živela samo za svoja dva otroka. Tako hitro sta odrasla in vse manj sta bila doma. Sama pa sem bila vse več sama. Pričela sem se ukvarjat sama s seboj, nabavila sem si psička in se prepustila tokom življenja. In nato sem ga spoznala.
Sprva sva bila prijatelja nato pa sva postala par. Naprej je šlo z bliskovito naglico. Po šestih mesecih se je preseli k meni in sedaj živi z mano že polna tri leta. A šele po dveh letih sem ga dodobra spoznala. Je priden, deloven in prijazen. Moji starši ga kujejo v zvezde. Ko sva v družbi, bi zame naredil vse, me nosil po rokah in me koval v zvezde. Ko sva sama prekipeva od nežnosti in pozornosti. Nikoli me ne pozabi poljubit, ko se vrne z dela. A vendar.
Čedalje raje spije več kot manj in takrat se zame prava mora šele prične. Ko je v tako imenovanem drugem stanju, takrat se z njim sploh ne da shajat. Vse naredim narobe. Kosilo ni dobro, Stanovanje je ali preveč ali premalo čisto, izraža se vulgarno in zame nima lepe besede. Predvsem pa me psihično uničuje. Živi pri meni, v moje stanovanju pa mu ni prav nič mar če v jezi razbije kakšno stvar. Vrata v kopalnico so dobila luknjo, ko je zaradi jeze z vso pestjo udari po njih. Seveda jih je potem menjal in bil ves skesan a to pri meni ne zaleže več. Takšno stanje je pri nas občasno. Vendar sem mnenja, če se zgodi samo enkrat v življenju se zgodi enkrat preveč. Zadnjič, ko je bil spet tako zelo »pameten« in je težil 1000 na uro sem odšla v spalnico, se ulegla na posteljo, pokrila in bila tiho. Ko je ugotovil, da ne komuniciram z njim, me je za noge vlekel s postelje. Bila sem tiho in čakala kaj se bo zgodilo a je odnehal, šel v kuhinjo in ostal tam. Medtem, ko on naslednji dan funkcionira kot, da se ni nič zgodilo, v meni ubija veselje do življenja. Tako ne gre več naprej.
Vem, da tako ne bo šlo naprej. Rada bi ga zapustila. Želim, da se izseli iz mojega stanovanja in odide tako daleč, da ga moje oči ne bodo več videle. To sem mu tudi povedala, a pravi, da bo obema nekaj naredil v kolikor ga zapustim. Kolikor ga poznam je resnično pripravljen s silo reševati težave.
Meni pa je delno tudi hudo. Strah me je kaj bodo rekli ljudje. Bojim, se, da bom tista »ta slaba« na koncu vendar jaz. In ne nazadnje si tudi sama sedaj, ko sta moja dva otroka odrasla želim srečno življenje. Nisem še tako stara, da bi samo posedala doma in se smilila sama sebi. V dvoje je vse lažje in lepše. Želim si, da bi ob sebi imela človeka s katerim bi bila srečna a očitno se to ne bo zgodilo. In globoko v srcu upam, da se bo spremenil, in da bo takšen kot je bil ljubeč, čustven, prijazen in duhovit. Konec koncev sem vrata odprla osebi, ki sem jo v tistem trenutku ljubila. Sedaj pa svojih čustev do njega sploh ne morem definirat, kajti ni jih. Ne pozitivnih in ne negativnih.
Vem, da me boste obsule s takšnimi ali drugačnimi besedami, da ga naj čim prej naženem in zaživim, vendar nisem tega spisala zato, da bom brala to, kar vem, vredna sem več, ampak zato, ker mi že nekaj časa leži na duši in duši. Zato mi je lažje ko to pišem.
Sedaj vem, moje življenje sem negativno usmerila v najstniških letih in davek zato plačujem preostanek življenja. A imam tudi sama v življenju eno veliko sončno in pozitivno stran. Vzgojila sem dva čudovita in pridna otroka, ki uspešno premagujeta življenjske prepreke.
|
|
|
|