|
Poka -> RE: koliko... (5.8.2009 13:36:05)
|
Kaj pa vem... ne vem kaj bi rekla - mogoče je za nekoga to, da si nič ne privoščiš, npr. res ne hodiva na Maldive na počitnice, pa tud smučat za cel teden ne, če sploh. Ampak jaz npr. tega ne pogrešam, ker mi nismo nikoli smučali zaradi mojega očima, ker je pač paraplegik in je bilo temu prilagojeno življenje... Res pa da sem uživala na smučanju, kadar sva bila ful in tud sem si npr. najela osebnega trenerja, čeprav je bil drag (pač, drugač bi se verjetn ubila [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]).
Meni bolj povzroča skrbi vse kaj drugega kot to, npr. da ne morem zapravljat po mili volji pa da npr. ne morem na počitnice na Maldive, ki so BTW moja sanjska destinacija in bi si jih lahko privoščila, če nebi gradila. Verjetno je taka usoda, ker trenutno ko je tolk letalskih nesreč, bi ziher jst bla v tistem letalu, ki bi dol padlo kolker mam srečo [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]. Kljub temu sem pa bila letos na morju skoraj cele tri tedne (en teden samoplačniško, ostalo pa v apartmaju pri sestri od mojega - kar tud ni zanemarljivo poceni, če šteješ stroške prevoza skupaj s trajektom).
Jaz gledam to pač tako, da npr. teh 400 EUR kredita mesečno, da bi itak dala drugače za najemnino - hišo lahko pa še vedno prodaš ko si star in si plačaš dom, manjše stanovenje in negovalko. Meni se pač starejši ljudje ful smilijo, ko pa pomislim, da bom jaz enkrat na istem, mi je pa itak grozno. Sploh pa situacija v Sloveniji in po svetu ni briljantna, je pravzaprav bolj grozna kot si mislimo... Tudi jaz npr. si vsak mesec trenutno kupim nekaj zase, jem zunaj trikrat na teden - sam res pa da je bilo ene par mesecev pa ravno obratno, ampak se ni nič hujšega zgodilo, je pa šlo na nož... Ampak za hrano in streho nad glavo imamo hvala bogu poskrbljeno.
Sicer pa razumem, da pač vsak drugače razmišlja, sploh zato so forumi zanimivi. Vsak pač izhaja iz svojih izkušenj. Moje so pač kar precej neprijetne in vem, da se lahko v življenju marsikaj zgodi.
Kar se tiče želja, pa ima vsak drugačne in vsak jih uresničuje po svoje. Npr. od nekdaj sem prepričana, da če si nekaj želiš,boš tisto dobil, če se potrudiš. Pot je lahko trnova, ampak se da.
Npr. en nebi delal cele sobote in nedelje in vsak dan po 18ur. Raje ima manj. Da ne boste mislili, da sem neka ful materialistka - nisem. Razlog, zakaj smo odprli podjetje je bil ta, da se ne moreš zanašat vedno na druge in da boš imel vedno službo. Jaz v šolstvu sigurno ne, no ja mogoče, ampak dolgoročno nočem. Moj razlog je bil tudi ta, da sem pač po naravi ful ustvarjalna in imam en nemirni podjetnišku duh v sebi, zaradi katerega sploh ne morem spat. Spim po 4 ure na dan, ostalo razmišljam. Zato je meni to bolj hobi, kot karkoli drugega. Kljub temu gledam na podjetje samo kot na eno finančno varnost v prihodnje, ker to kar je sedaj, ni moj projekt, ampak mi bo pa omogočil izpeljavo mojega načrta, kjer bom potrebovala pač več denarja. In bom tvegala, pa če vse izgubim, bom, za vsako ceno... Govorim zase,ker moj pač je čist drug tip in on pač nebi toliko tvegal in ne namerava vsega izgubit, na podjetje gleda samo kot na finančno varnost zase in za zaposlene s katerimi pač imamo res dober odnos (to je obema cilj in vrednota in po mojem mnenju pač konkurenčna prednost, ker bi vemo kako je...)
Za spodbudo tistim, ki razmišljajo - bila sem na banki in sem dobila kredit. Pa trenutno uradno sploh nisem zaposlena. Dobila bi hipotekarnega sploh brez problema. Menda ga dobijo tudi zaposleni za določen čas. Ne vem, sva šla skupaj z mojim, oba imava eno lastnost, da se znava pogajat, prepričat... Ma sploh ne vem - bilo je fertik v petih minutah, ostalo smo se pogovarjali. Torej, moj mi je šel za poroka, tudi če že ima kredit. Gledali so samo dohodke na tekoči račun, firme pa nič... Niti to, če sva res lastnika nepremičnin.
|
|
|
|