skuštrana
|
He,he...Moj tretji porod, zelo zanimiva in pravzaprav lepa izkušnja
Najprej pa hvala za vse čestitke
No, vse je šlo zelo, zelo hitro..Še noč prej sem bila pri HuAniti na rojstnem dnevu, domov sem prišla ob 2 ponoči 
Se spravim spat, spala sem kot top do 8 zjutraj, ko me zbudila Liza in se ni še nič dogajalo. Nato pa me je okoli 9 zagrabilo veliko sranje - beri driska in malo kasneje še minimalno špikanje ala menstrualni krči...Zbudim možeka, da je pa to morda to,no, morda, morda pa ne..Kdo bi vedel. Vmes sem letela še ene parkrat kakat, hm, še dobro da nisem malčka kar v wc stresla, glede na kasnejšo brzino njegovega izletanja v zunanji svet No, v glavnem, zbudim moža, da bova morda morala it, on in mama sta oblekla starejša dva mulca, ki sta cel čas hodila okoli mene in mi nosila raznorazne stvari, Liza je spraševala milijon vprašanj glede rojevanja, pa še malo mucko mi je nosila kazat...Mene pa bolelo, vse bolj in bolj...Tega, da pri meni popadki niso šolski sem itak že navajena, ko se začne se začne na full, ampak na takšno hitrost pa tudi jaz nisem bila pripravljena. Moj načrt je bil - znebiti se otrok, da bo mir, potem pa lepo v miru doma predihavati popadke, ko bo pa ura okoli 11,12 pa bova šla v porodnišnico...Imela sem namen priti v porodnišnico čim kasneje, da se izognem ( za mene) nepotrebnem klistirju in britju in tistih birokratskih vprašanj, ki me tako živcirajo ( pa saj vam vse piše v materinski knjigi )...Ampak..Eno je načrt, drugo pa realnost. Ob 10 sem z zadnjimi močmi nataknila hlače, majco in japonke in komaj prišla do avta...Potem pa - žur Bolelo je že full, popadki na par minutk, med popadki sem pa samo razmišljla, če se otrok rodi ga lepo vzemi, zavij v brisačo in ga daj na trebuh...Da ga ne bo zeblo...Potem pa spet popadek...Pa spet in spet...Mož me je spraševal kako boli, pa sem mu rekla da je to šele stopnja 3 od 10 Si je mislil da itak umiram...Nisem umirala, ampak rojevala. Nekje pri tabli Celje- naj povem da imam do porodnišnice cca 20 min vožnje- me zagrabi prvi tisti res veliki, boleči popadek ( za 10) in čutim da ne bom mogla več držat, sem pač potisnila. Že takrat sem med nogami začutila takšno kepo, pomislim, joj glavica..Povem možu, on reče, ne, ne, ni, ni...Še malo pa bova tam. Ampak ni šlo, od rojstva našega Otona so naju ločili le še 3 popadki, od tega je bil eden pred vratarnico ( ubogi vratar, je baje tako hitel vrata odpirat, hm, kaj pa hoče drugega, ko sem jaz kar tam vlekla dol hlače ) in takrat sem že full čutila glavico...No, v tistem prideva pred vrata porodnišnice, itak, zunaj full ljudi, mož leti v porodno naj pridejo pome in pride ena tipica z vozičko in želi, da se prestavim nanj Bolj ko ji jaz govorim, da je glavica zunaj in da bom rodila takoj, bolj me ona želi prestavit na voziček...Itak da ni šlo, leti sestra nazaj gor po še več sester in dokler so one prišle nazaj je bilo vsega konec...Jaz sem se samo zadrla možu, M prihaja, on je rekel, ne, ne, ni še, se obrnil in potegnil otroka ven...In to je bilo to Vsa bolečina je naenkrat popustila,baje so začeli ljudje full ploskati, jaz sem se počutila full močno, mož je držal pravkar rojenega otroka, ki je ravno zajokla...Konec dober. vse dobro. Sreča v sreči ,je komentirala moja cimra iz porodnišnice Potem so prišle ven sestre, hm, so imele kaj videt Letele so nazaj gor po babico, da oskrbi popkovino, nato so me naložili na voz in v porodno sobo. Doktor Veber je komentiral, no, lepo, nimamo nič dela ste že vse naredili sami Mož je bil itak glavna atrakcija, sestre in babice niso mogle verjet kako junaško se je držal...On pa je rekel samo, kaj sem pa mogel..Ali pomagat al pa zbežat No, če bi zbežal bi jih že slišal od mene Na koncu se je celo spomnil in prinesel v porodno sobo komplet za odvzem matičnih celic, jaz sem v vsej evforiji na to čisto pozabila...In celo to nam je uspelo narediti, res, uspešen porod ni kaj
Sem imela s seboj tudi porodni načrt, ki se je v CELOTI uresničil - čimbolj naraven porod, no, edino da želim roditi v avtu, tega pa na njem ni bilo
Če sedaj strnem vse za nazaj je bil porod super, najboljši do sedaj. V avtu sem se naštimala tako kot sem želela sama, pač glede na razpoložljivi prostor(noge na armaturko ), cel čas sem sedela, nihče mi ni mahal pred očmi s tisto iglo, da mi bo prepiknil mehur ( voda mi sploh ni odtekla, ampak je počasi odtekala med porodom), nihče mi ni stalno govoril kako se naj obrnem, itd,itd...Skratka, mož je vozil, jaz pa rojevala V miru in pod škrabljanjem dežnih kapljic...
_____________________________
Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)
"A clean house is a clear sign of a wasted life"
|
Natisni
