A648 -> negre več!pomoč (31.5.2009 15:50:24)
|
sploh nevem kje bi začela... z fantom sva skupaj že kr nekaj let imava otroka in sva po 1 letu končno odsla na svoje... že kr nekaj časa se med nami samo iskri... vsak dan se kregava, negovoriva.... Zakaj.... ker enostavno nemorem več od vsega tega.. za vse sem čisto čisto sama... cele dneve pospravljem, kuham, likam , perem in skrbim za tamalega on pa ko pride domol samo fino poje, 2x pogleda otroka , žvečer poje pogleda film in spat... jaz pa cele dneve samo letam in se tako zelo trudim da mamo vse tip top, da je vse čisto, polikano, da ima toplo kosilo ko pride da mi vsi rečejo kako mam lep urejen dom kljub temu da mam dojenčka.... utrujena sem, izčrpana ...povn kufer vsega tega..... Vedno ga morem prosit in prosit da vsaj krožnik da v pomivalno stroj ne pa v korito, da ne obeša hlač na stajico, da vrže umazano perilo ne od koš ampak v koš.. kr na jok mi gree... Vikende komaj čakam, da smo lahko malček skupaj, da gremo mal pohajat, na izlete , do staršev on pa že v petek ima plane seveda samo zase,,, to njegovo potapljanje in akvaristika je vsak dan!! Ko ga lepo prosim naj počisti kopalnico mi kr grdo zagodrnja,,, pffffff ne bit smešna, za vikend pa res nebom čistil, pol pa ga vidim kako že 2 uri čisti in ureja akvarij?... no danes pa je sina vzela sestra tako da sva sama,, pa je kr šow po svoje,čeprva je bil že včeraj cel dan na potapljanju...jaz pa seveda sem ostala sama.. Tudi najin odnos je hladen...nikoli me ne pohvali, nikoli lepe besede, biti poljuba popolnoma nič...ko pride do kreganja mi take besede govori da me kr v stisne... počutim se tako osamljeno, nezaželjeno, hladno brez vsega življenja...prej mi je vsaj sin dal maleček volje do česa sedaj pa še tega ni več...od vedno sovražim samoto in sedaj sem čisto čisto sama.. morem povedat da je bil preden se je sin rodil popolnoma drugačen, je bil zelo delaven, kar sem ga prosla je vedno lepo naredu, ni nikoli mislil samo na svojo rit, nkoli me ni puščal samo,,,res da bi bil nikoli čustven ampak tako pa ne... res nevem kaj naredit... večina mi jih no rekla da naj se z njim usedem in pogovorim...terapevt niti na kilometre no way.. ni šans z njim imet pogovor ni varijante...,da grem tudi jaz po svoje ... jah lahklo sam ko moje kolegice so vse v šolah, pa delajo , pa majo svoje živlenje...nikoli nisem bla sama, hodila bilo kam sama in nevem kako je to ko moreš it sam tečt, rolat... tako zelo sem jezna sama nase, žalostna da bi se kr cele dneve jokala in jokala... samo ko ga vidim postanem živčna.. že nekaj časa se odločam da bi odšla z sinčkom vendar moji starsi glede te odločitve niso na moji strani, tako da nimam it prav nikamor... tudi njega vržt ven nemorem ker sva v najemu in plačuje 1/3 on ostalo pa moji starši...rada bi bila nekaj dni brez njega da vidimm sa ma pri sebi kaj in kako samo nevidim rešitve.
|
|
|
|