Anonimen
|
meni se zdi recimo, da če pričakuješ od otroka, da bo ubogal na besedo, da je to že vnaprej obsojeno na propad in celo štalo. pa neglede na to, kolk je otrok star. in ko enkrat to sam pri sebi razjasniš, je življenje kr lažje. in otroke, sploh majhne, se da na razne finte, pa skoz smeh in takšno lepo obrnit, da neredijo tist, kar bi ti rad. in men niti ni bistveno da me uboga na besedo, zakaj le? se mi zdi da ti itak dosežeš sam s terojem in ustrahovanjem, otrok bo ubogal na besedo takrat, ko se starša boji. jst pa ne želim da se me otroci bojijo, jst bi rada da mi zaupajo, da so obmen sproščeni, da vejko da se mi lohk zmeri pridejo zaupat, ne glede na to, kako piz.darijo bojo v življenju nardili, hočem da vejo, da sem tu zanje. pa ne za potuho, ampak za pomoč, pa mogoč tud za kako brco v rit, da se iz dreka izkopljejo itd. sam to ne morš dosečt, take stopnje zaupanja in takega odnos, če se te otrok boji. men bi se zdelo da sem pogrnilča na celi črti kot mama, če bi se enkrat zavedla da se me otrok boji in važno mi je da naši odnosi lepo laufajo, da smo tu en za drugega in si pomagamo - pač jst njej pomagam pospravit kocke, ona pa men pomaga kuhat pa jst njej pospravim knjigice, ona pa men prnese pižamo iz spalnice, ko se grem tuširat in se mamo fajn, pa smo skulirani in sproščeni. pa velikokrat slišim, da sem kao preveč svobodnjaška, da otroke je treba s trdo roko vzgajaz (in s šibo pomožnosti, a ne ) in da kak me bo to še teplo itd. sam jaz ne verjamem v to. ker ne verjamem v nasilje in v ustrahovanje. in ne morem vzgajat tko. in to, a so kocke pospravljene al sam zbrcane pod postlo, mi tud ne predstavlja neke življenjske pomembne zadeve.
|