|
Anonimen -> RE: Kdo vse ve? (21.5.2009 13:38:17)
|
IZVIRNO SPOROČILO: skuštrana suzi
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Oprostite za anonimnost, to naj bo prvo. Ne bi se namreč rada izpostavljala.
Sem prijateljica osebam, ki imajo težave z neplodnostjo. Eni o tem govorijo, drugi ne. Mi pa vsi vemo, tudi če ne povejo. Ne toliko zaradi govoric ali bežnih srečanj na ginekoloških pregledih ali odkritih namigov drugih, ki komaj čakajo, da razširijo govorice. Enostavno se te stvari nekako ve. Ne bom rekla zagotovo za vse, ker zagotovo ni nič, vendar že to nekaj pove, da je par dlje časa skupaj in da še nima otrok, da vsi ostali nekako ustvarjajo družine, da se ta par postopoma umika družinskim srečanjem, da je nekaterim odveč pogled in druženje z nosečimi prijateljicami - no, ne vem če za vse to velja, vendar sem jaz doživela vse od tega. In nikoli nisem silila v nič, ker mi je bilo dano, da čutim to stisko.
Ne me razumet narobe. Na tem forumu sem zato, ker imam prijatelje, ki se zdravijo za neplodnostjo in mi je pomembno, da vem, kaj se jim dogaja. Ker nekateri ne povejo niti osnovnega problema in če prijatelji ne vejo, potem ne vejo kako ravnat. In možno je celo to, da res padajo neokusne "kdaj boste pa vi kaj naštimali?". No, jaz tega ne želim delat prijateljem, zato pa vam svetujem, da bodite odkriti. Morda vam bo odleglo. Zase lahko rečem, da sem hitro nehala vabit prijateljico na obiske, ko sem bila noseča in ko sem imela malega dojenčka. Je potrebovala čas in kmalu mi je bila to zmožna sama povedati. Prijatelji so navadno ljudje, katerim lahko zaupamo. Jaz zase lahko rečem, da me boli, ko vidim njiju, da sta obupana a hkrati si ne dovolita tega pokazat.
Oprostite za moje mnenje, jaz tako čutim. Velikokrat prebiram vaše poste, nikoli se ne oglašam, a le tako spoznavam in prepoznavam stisko, v kateri živijo moji bližnji a se jih o tem ne upam obremenjevat. vsakič, ko vidim, da kakemu paru uspe, me ima da bi jima povedala, da UPANJE JE!
Srečno, kakorkoli, odločitev komu povedati je vedno vaša, kot rečeno pa - se navadno te stvari nekako razumejo, čutijo...
Se strinjam z napisanim! Res je, da velikokrat kdo reče kaj kar zaboli, predvsem zaradi tega, ker ne ve za najine težave. Jaz to nekako vzamem v zakup, razen če se to ponavlja in ponavlja. Takrat se ponavadi samo obrnem in grem, ker se mi sploh ne da odgovarjat. Pri nas je problem v tem, da sva doma v majhnem kraju, kjer ljudje nimajo pojma o teh stvareh in bi v primeru, da bi jim povedala, najbrž mislili, da se bo rodil "vesoljec". Še več je pa takih, ki bi nama to privoščili, ker imava drugače vse kar si drugi želijo. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]
Je pa tako, da se ljudje na to različno odzovejo. Ene zanima vse od prve špike, do zadnje, eni pa enostavno "preslišijo". Je pa pri naju padel že tudi tak komentar, kao zakaj rineva z glavo skozi zid. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] Da če ne gre, pač ne gre, da naj pustiva in se sprijazniva. Da otroci niso smisel življenja in, da naj dobro premisliva preden se zanje odločiva in jih spraviva na ta "slab" svet. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image] In to od njegovega dobrega prijatelja, ki je oče dveh otrok.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]
tudi jaz se strinjam z napisanim
midva tudi nisva na začetku najinega boja o tem povedala nobenemu. potem pa, ko so naju doma začeli spraševat, kdaj bodo stari starši, pa sva rekla, da imava težave in da bova povedala veselo novico, ko bo pač prišlo do tega.
v službi nisem povedala takoj in tudi nisem nekako nameravala, ampak ko sem tudi jaz občasno malo več manjkala, sem povedala, kaj je narobe. in moram rečt, da mi je bilo lažje pri srcu, ker sem vedela, da se lahko obrnem na nekoga, ki me bo poslušal.
nikoli si nisem mislila, da bom tudi jaz imela težave z zanositvijo in moram priznat, da sem tudi jaz že zelo težko gledala najine prijatelje, kako veselo oznanjajo, da so noseči al pa da so rodili, naju pa so spraševali, kdaj pa midva misliva naročit. nazadnje sem tudi ugotovila, da sva se odmaknila od najinih prijateljev ravno zaradi tega, ker so oni že imeli otroke, midva pa še ne, ker enostavno nisem mogla bit dolgo v družbi otrok.
sedaj, ko sem izvedela, da bova tudi midva končno zibala, se je vse seveda spremenilo. ampak moram pa rečt, da brez mojih res zvestih prijateljev, staršev in nekaterih sodelavk mogoče ne bi bila zmožna tako pozitivno razmišljat kot sem. zato mi tudi ni žal, da sem jim zaupala moje težave.
|
|
|
|