|
Lenck -> RE: Moj brat... (19.5.2009 13:37:12)
|
Meni osebno se zdi tak odnos pretiran. Razumljivo je, da te skrbi za brata, vendar je reakcija pretirana, in tudi to, da bo že dobil lekcijo. Ker, prvič, je brat star 22 let in ne 12, in drugič, kakorkoli se sliši, je ravno tako odrasla oseba kot ti - in pomisli, ali bi se tebi zdelo upravičeno, da bi te brat nahrulil, ker si izgubila telefon in se mu tri ure nisi mogla javit?
Tole mi zveni presneto podobno pretirani potrebi po nadzoru, ki jo starši radi začnejo prakticirati v otroštvu (na primer matere, ki na dve uri kličejo očeta in otroke, če je ja vse ok, moža, če se ni slučajno ponesrečil, otroka, če se ni izgubil na dvorišču) ter potegnejo do abrahama otrok ali še dlje. In vedno mislijo, da gre tu le za ljubezen. Ne, ljubezen ni dušenje. Ljubezen mora dopustiti tudi dihanje in tudi to, da nimamo 24 ur na dan nadzora nad življenjem nekoga drugega (pa ne mi zdaj tu o skrajnosti, da pač na dojenčka moraš pazit 24 ur na dan). Taka ljubezen in skrb za nekoga deluje dušeče, moreče in ima na tistega, nad komer se izvaja, kvečjemu drugačen - obraten - vpliv. Govorim tudi iz lastnih izkušnj.
Pri tebi pač ne gre niti za otroka niti za partnerja, ampak za brata, ki je poleg vsega že polnoleten, in to krepko. Che morda res ni ravno najbolj takten, morda pa bi mu lahko prisluhnila vsaj na točki, ko ti priporoča, da premisli o svojem odnosu do brata - ta namreč ni mulec, ki ga lahko kregaš im mu daješ lekcije, temveč samostojna osebnost, ki ima pravico, da se jo kot odraslo osebo tudi tretira. Čeprav se kdaj napije in zaspi na vlaku. Eh, če bi bila to največja bedarija, ki jo kak odrasli naredi!
Eno je imeti rad, drugo je skrbeti za nekoga, tretje pa je pretirana zaskrbljenost, ki nima ravno prave meje med nadzorstvom. Te stvari niso eno in isto.
|
|
|
|