IZVIRNO SPOROČILO: babysurprise

To temo sem odprla za vse, ki ste ali boste med velikimi družinami. Mislim, da je to poseben izziv za moderne mamice in prava preizkušnja za partnerja. Ne želim slišati komentarjev tistih, ki ste to temo odprli iz firbca ali ker imate preveč časa ali pa poznate prijateljico, ki ima veliko družino in ne utegne pisati sama.

Tale uvod se mi je zdel potreben, ker je vse preveč "pametnih nasvetov" tistih, ki niso niti blizu situaciji teme, na katero odgovarjajo. Torej velike družine so se mi vedno zdele super in lepo je bilo opazovati kakšno, ko so otroci že malce odrasli in se imajo fajn. Dokler se nisem znašla v tej situaciji sama, sploh nisem vedela, da se ne počutim dovolj sposobno ali dovolj materinsko, da bom to obvladala. Oba otroka sta še majhna, eden še ne hodi, tretji na poti. Vsi so bili večje ali manjše presenečenje. Včasih bi najraje to srečo posodila parom, ki imajo težave z zanositvijo. Ampak kar je je, tega se ne da zamrznit in odtajat, ko bom bolj pripravljena. Otrok je zaželjen, samo neplaniran. Skrbi me kako se bo vse skupaj finančno izteklo, kaj če zbolim ali moram preležati nosečnost v bolnišnici, kaj če zboli kateri od otrok... mož bo službeno dolgo odsoten, jaz sama, kaj če se partnerju kaj zgodi, kako bom zmogla... Dejansko me je prvič strah, ker tri otroke v red spravit je že pravi organizacijski projekt, ki ga nenehno dopolnjuješ in realiziraš vsak dan znova. Mislim, da te mamice obvladajo toliko logistike kot kakšen direktor, pa sploh ne zahtevajo veliko, osreči nas že kakšna pohvala nekajkrat na leto. Zelo spoštujem in občudujem tiste, mamice, ki imajo še več otrok, kako vam uspeva, da se vam ne spuli... Seveda so risanke včasih odlična rešitev, če želiš pol urce "tišine", ampak če se želiš kvalitetno ukvarjat z otrokom, mu vse razložit kar ga zanima, mu povedat še tisto, kar nam nikoli niso, ker se pač niso znali ukvarjati z nami, potem je prva naloga da prekinemo podedovane in privzgojene navade, se naučimo in spremenimo do te mere, da bomo uspešno dosledno vzgajali svoje otroke po svojih načelih. V naši družini trenutno ni primerka, ki bi imel tri ali celo več otrok. So takšni z dvema, kar je normalno in tudi takšni z enim, kar je čisto v redu. Tri ali več otrok je že kot pri ciganih, pa ne simpatiziram z Jelinčičem, in nenormalno in ne vem kaj še vse. Jaz se s tem ne strinjam, ampak mogoče sem tu pozabila prerezati to vez, ki mi je bila privzgojena, in se naučiti razmišljati o velikih družinah na novo, kar ne moreš storiti čez noč. Želim si le slišati praktične izkušnje in trike, kako si pomagate, da sfurate. Zaenkrat ne želim, da širša in bližnja okolica izve za nosečnost in bom prikrivala, kolikor dolgo bo le možno. Najprej želim biti prepričana v svoje zmožnosti, da ne bo nosečnost kot breme ampak sreča. In čas, ki mi ostaja do poroda, je kot dead line, in občutek imam, da se ne trudim dovolj in lahko me prehiti.

Mamice z več otroki, ve niste mame, vse ste super ženske in tisti, ki tega ne opazi, si je sam kriv.

IZVIRNO SPOROČILO: babysurprise

To temo sem odprla za vse, ki ste ali boste med velikimi družinami. Mislim, da je to poseben izziv za moderne mamice in prava preizkušnja za partnerja. Ne želim slišati komentarjev tistih, ki ste to temo odprli iz firbca ali ker imate preveč časa ali pa poznate prijateljico, ki ima veliko družino in ne utegne pisati sama.

Tale uvod se mi je zdel potreben, ker je vse preveč "pametnih nasvetov" tistih, ki niso niti blizu situaciji teme, na katero odgovarjajo. Torej velike družine so se mi vedno zdele super in lepo je bilo opazovati kakšno, ko so otroci že malce odrasli in se imajo fajn. Dokler se nisem znašla v tej situaciji sama, sploh nisem vedela, da se ne počutim dovolj sposobno ali dovolj materinsko, da bom to obvladala. Oba otroka sta še majhna, eden še ne hodi, tretji na poti. Vsi so bili večje ali manjše presenečenje. Včasih bi najraje to srečo posodila parom, ki imajo težave z zanositvijo. Ampak kar je je, tega se ne da zamrznit in odtajat, ko bom bolj pripravljena. Otrok je zaželjen, samo neplaniran. Skrbi me kako se bo vse skupaj finančno izteklo, kaj če zbolim ali moram preležati nosečnost v bolnišnici, kaj če zboli kateri od otrok... mož bo službeno dolgo odsoten, jaz sama, kaj če se partnerju kaj zgodi, kako bom zmogla... Dejansko me je prvič strah, ker tri otroke v red spravit je že pravi organizacijski projekt, ki ga nenehno dopolnjuješ in realiziraš vsak dan znova. Mislim, da te mamice obvladajo toliko logistike kot kakšen direktor, pa sploh ne zahtevajo veliko, osreči nas že kakšna pohvala nekajkrat na leto. Zelo spoštujem in občudujem tiste, mamice, ki imajo še več otrok, kako vam uspeva, da se vam ne spuli... Seveda so risanke včasih odlična rešitev, če želiš pol urce "tišine", ampak če se želiš kvalitetno ukvarjat z otrokom, mu vse razložit kar ga zanima, mu povedat še tisto, kar nam nikoli niso, ker se pač niso znali ukvarjati z nami, potem je prva naloga da prekinemo podedovane in privzgojene navade, se naučimo in spremenimo do te mere, da bomo uspešno dosledno vzgajali svoje otroke po svojih načelih. V naši družini trenutno ni primerka, ki bi imel tri ali celo več otrok. So takšni z dvema, kar je normalno in tudi takšni z enim, kar je čisto v redu. Tri ali več otrok je že kot pri ciganih, pa ne simpatiziram z Jelinčičem, in nenormalno in ne vem kaj še vse. Jaz se s tem ne strinjam, ampak mogoče sem tu pozabila prerezati to vez, ki mi je bila privzgojena, in se naučiti razmišljati o velikih družinah na novo, kar ne moreš storiti čez noč. Želim si le slišati praktične izkušnje in trike, kako si pomagate, da sfurate. Zaenkrat ne želim, da širša in bližnja okolica izve za nosečnost in bom prikrivala, kolikor dolgo bo le možno. Najprej želim biti prepričana v svoje zmožnosti, da ne bo nosečnost kot breme ampak sreča. In čas, ki mi ostaja do poroda, je kot dead line, in občutek imam, da se ne trudim dovolj in lahko me prehiti.

Mamice z več otroki, ve niste mame, vse ste super ženske in tisti, ki tega ne opazi, si je sam kriv.

IZVIRNO SPOROČILO: babysurprise

IZVIRNO SPOROČILO: babysurprise

To temo sem odprla za vse, ki ste ali boste med velikimi družinami. Mislim, da je to poseben izziv za moderne mamice in prava preizkušnja za partnerja. Ne želim slišati komentarjev tistih, ki ste to temo odprli iz firbca ali ker imate preveč časa ali pa poznate prijateljico, ki ima veliko družino in ne utegne pisati sama.

Tale uvod se mi je zdel potreben, ker je vse preveč "pametnih nasvetov" tistih, ki niso niti blizu situaciji teme, na katero odgovarjajo. Torej velike družine so se mi vedno zdele super in lepo je bilo opazovati kakšno, ko so otroci že malce odrasli in se imajo fajn. Dokler se nisem znašla v tej situaciji sama, sploh nisem vedela, da se ne počutim dovolj sposobno ali dovolj materinsko, da bom to obvladala. Oba otroka sta še majhna, eden še ne hodi, tretji na poti. Vsi so bili večje ali manjše presenečenje. Včasih bi najraje to srečo posodila parom, ki imajo težave z zanositvijo. Ampak kar je je, tega se ne da zamrznit in odtajat, ko bom bolj pripravljena. Otrok je zaželjen, samo neplaniran. Skrbi me kako se bo vse skupaj finančno izteklo, kaj če zbolim ali moram preležati nosečnost v bolnišnici, kaj če zboli kateri od otrok... mož bo službeno dolgo odsoten, jaz sama, kaj če se partnerju kaj zgodi, kako bom zmogla... Dejansko me je prvič strah, ker tri otroke v red spravit je že pravi organizacijski projekt, ki ga nenehno dopolnjuješ in realiziraš vsak dan znova. Mislim, da te mamice obvladajo toliko logistike kot kakšen direktor, pa sploh ne zahtevajo veliko, osreči nas že kakšna pohvala nekajkrat na leto. Zelo spoštujem in občudujem tiste, mamice, ki imajo še več otrok, kako vam uspeva, da se vam ne spuli... Seveda so risanke včasih odlična rešitev, če želiš pol urce "tišine", ampak če se želiš kvalitetno ukvarjat z otrokom, mu vse razložit kar ga zanima, mu povedat še tisto, kar nam nikoli niso, ker se pač niso znali ukvarjati z nami, potem je prva naloga da prekinemo podedovane in privzgojene navade, se naučimo in spremenimo do te mere, da bomo uspešno dosledno vzgajali svoje otroke po svojih načelih. V naši družini trenutno ni primerka, ki bi imel tri ali celo več otrok. So takšni z dvema, kar je normalno in tudi takšni z enim, kar je čisto v redu. Tri ali več otrok je že kot pri ciganih, pa ne simpatiziram z Jelinčičem, in nenormalno in ne vem kaj še vse. Jaz se s tem ne strinjam, ampak mogoče sem tu pozabila prerezati to vez, ki mi je bila privzgojena, in se naučiti razmišljati o velikih družinah na novo, kar ne moreš storiti čez noč. Želim si le slišati praktične izkušnje in trike, kako si pomagate, da sfurate. Zaenkrat ne želim, da širša in bližnja okolica izve za nosečnost in bom prikrivala, kolikor dolgo bo le možno. Najprej želim biti prepričana v svoje zmožnosti, da ne bo nosečnost kot breme ampak sreča. In čas, ki mi ostaja do poroda, je kot dead line, in občutek imam, da se ne trudim dovolj in lahko me prehiti.

Mamice z več otroki, ve niste mame, vse ste super ženske in tisti, ki tega ne opazi, si je sam kriv.

ssevin vidiš, da že ni za tebe tema, da je niti do konca ne prebereš

IZVIRNO SPOROČILO: babysurprise

To temo sem odprla za vse, ki ste ali boste med velikimi družinami. Mislim, da je to poseben izziv za moderne mamice in prava preizkušnja za partnerja. Ne želim slišati komentarjev tistih, ki ste to temo odprli iz firbca ali ker imate preveč časa ali pa poznate prijateljico, ki ima veliko družino in ne utegne pisati sama.

IZVIRNO SPOROČILO: babysurprise

flask_a hval za link. nimam časa za brskanje po RR in nisem na tekočem

IZVIRNO SPOROČILO: alda

Nuala : [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]

IZVIRNO SPOROČILO: nuala

Jaz imam samo 2 otroka. Noben od njiju ni bil presenecenje, no, vsaj za naju z mozem ne.
Strinjam se, da je razlika med mamo z enim in mamo s  5 otroki, vendar ne v kvaliteti materinstva.

IZVIRNO SPOROČILO: babysurprise

Zaenkrat ne želim, da širša in bližnja okolica izve za nosečnost in bom prikrivala, kolikor dolgo bo le možno. Najprej želim biti prepričana v svoje zmožnosti, da ne bo nosečnost kot breme ampak sreča. In čas, ki mi ostaja do poroda, je kot dead line, in občutek imam, da se ne trudim dovolj in lahko me prehiti.