nejcko
|
Saj ne vem, kaj naj ti napišem, Kerensa, ker sama tudi čedalje bolj tavam v temi z našim mulcem (BTW, si Jana oz. ali ga boš vpisala na Prule?). Naš ima nikakvo koncentracijo, ful je nemiren, neorganiziran, šlampast, zdaj je postal še blazno moteč v razredu, začel je "drocati" druge otroke, ker mu je dolgčas in skuša na tak način sprožiti akcijo v razredu ... groza, v glavnem. Sicer se mi nismo poslužili še nobene strokovne pomoči, tudi učiteljica je zaenkrat še ni predlagala - ampak, po moje, ne manjka dosti - ne vem pa, kako dolgo bomo še zdržali. Vsaj jaz. Jaz sem pri lastnem otroku odpovedal na celi črti V šoli so mi taki otroci izziv, pri svojem mulcu pa v šusu zgubim živce, odpovem kot pedagog in kot starš na celi črti . Že stokrat sem rekla, da ga bom peljala k psihologu, ampak je mož ful proti ... zaenkrat čakam še, kako bo v šoli. Ma, ne vem ... pogumna si, če se boš tega projekta lotila čisto sama. Jaz, priznam, nimam toliko jajc, niti volje ne moči. Naš mulc je še karakterno ful naporen, pa z možem sva se ravno danes pogovarjala, če je mogoče že nastopila puberteta (star je 7, 5 let), ker zadnje čase je težak za znoret. Ampak dobesedno. Kar se pa HA na splošno tiče, pa tudi ne vem, kako bi se opredelila. Toliko že vem, da ni vsak malo bolj živahen otrok HA, tudi naš ni, je pa motnja koncentarcije zelo podobna zadeva, ki je lahko enako huda in za prihodnost otroka nevarna. In vem, da ne ena ne druga oblika nista bolezni, temveč sta stanji. In stanja se ne da zdraviti v klasičnem smislu - lahko se ga "koregira" in s tem dolgoročno tudi omili, zdravi se ga pa le trenutno in na kratki rok. Zakaj do takih stanj pride, je lahko milijon razlogov, in mene blazno prizadane, ko slišim ali berem, da se s temi novimi diagnozami skuša prikriti nevzgojenost otrok. Ne rečem, da se to ne dogaja, ampak pismu, sama imam dva otroka (tretja je še premajhna za primerjavo), ki sta si popolno nasprotje. Torej sem enega otroka nevzgojila, drugega pa vzgojila, al kako Tisti, ki imate samo enega otroka in imate še hkrati srečo, da je otrok "normalen", ja, vam je lahko vsakega malo drugačenega otroka označiti za nevzgojenega. In sama prekleto dobro vem, kakšen luksuz je imeti "vzgojenega" otroka in kako enostavno se je ob njem trkati po prsih in samemu sebi čestitati, kako uspešen starš sem. Ampak jaz imam še to srečo zraven, da imam eno protiutež - še enega "nevzgojenega" otroka, ki mi vsak dan nastavlja ogledalo, da se vprašam: Ali vzgajam prav? Kaj sem naredila narobe? Zakaj se to dogaja ravno nam? Čeprav v bistvu vem, kaj je glavni vzrok sinovih težav, vendarle ne morem biti mirna. In zato take obsodbe zelo zabolijo. In ja, tudi nekoč so bili hiperaktivci in dislektiki, le srečevali jih nismo tako pogosto, ker, če malo vklopite svoj spomin, so bile takrat t.i. posebne šole v polnem razcvetu. Jap, strpali so jih tja in pika. Mogoče je le redkim staršem, ki so bili ali dovolj trmasti ali pa dovolj vplivni, uspelo, da se je njihov "problematičen" otrok lahko šolal v navadni šoli. Ker včasih za vsak korak, ki ga je naredila šola, ni bilo potrebnih nobenih posebnih soglasij staršev, kot je to praksa danes. Kakor koli, Kerensa, upam, da vam bo uspelo tako ali drugače. Ti pa kar malo zavidam, ker si/ste že na pol poti proti cilju (koncu 9-letke), nas pa celoten pekel šele čaka Ah ...
|