|
Misek -> RE: Tašča mi gre na živce! (11.5.2009 23:00:51)
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Pošteno in sem ti že napisala, da če sem narobe razumela, oprosti, meni je zvenelo precej generalno: "In potem se čudimo, od kod vse posesivne mamice..." kar je pisalo pod enim ne prav obsojajočim postom, če bo mala spala, grem pogledat, če najdem. Mene je pač zmotilo to, tako kot tebe to, da zagovarjam ostale mame.
Nismo se zapletle pri posesivnosti, temvec pri nagonih. Ko so nagoni "izhlapeli" se je cudezno pojavila posesivnost kot sporni motiv.
Ni čisto tako: tudi ti si dejala, da te je zmotilo njeno napadanje tašče, ker pač ni pripravljena vzeti vnuka in tudi ti praviš, da drugi niso dolžni skrbeti za naše otroke (iz tvojega posta na moje vprašanje, zakaj ti svojega nisi dala več stran).
Znova: Trudim se razumeti jo in definitivno jo zato ne obsojam, niti iscem razlage v pomankljivem "instinktu", ker sicer bi morala vedeti.....
Odg., kaj zagovarjam: to, da če napišeš nekaj ostrih besed na forumu, še ne pomeni, da si zloben, posesiven ali kakorkoli slab.
Ne govorimo o ostrih besedah. Govorimo o nekaj bistveno tezjemu in vecjemu.
Pač imaš mogoče slab dan, mogoče si prestrašen, mogoče si jezen, mogoče je nekaj tretjega narobe, da pač pretirano reagiraš... To je to, kar zagovarjam. In da ni treba, da te zato vsi ali pa en sam spljuva.
Pa so spljuvale. In to je smet.
Mislim, da je bistvo najinega nerazumevanja to, da ti misliš, da te mame zavestno nalašč grdo pišejo tej punci, zato da bi se same počutile boljše, jaz pa mislim, da so zadaj drugi motivi. Mogoče imaš prav, ne vem. Mislim pa še vedno, da motivi niso tako nizkotni. Sem pa napisala, da ne vem, ali so posesivne ali ne - sploh pa ne vem, ali bodo take postale...
Motivi niso pomembni (ceravno menim, da so motivi bolj kompleksni. Impulzivno nepremisljeno dejanje, ko v prvi roki vidis samo sebe in cel svet meris po svoji meri, povsem credno in brez premisleka. Tudi tisti: jaz ne mogla, jaz si ne morem zamisliti, pa kako mores, jaz to jaz ono... dovolj pove – kaj se jemlje kot druzbeno sprejemljivo in cilj h kateremu morajo vse mamice stremeti, da so “prave” mamice. Njihovo dejanje je IMO precej dalec od zavestnega in prav zato bi ga bilo treba ozavestiti in jasno povedati, da je nepotrebno in nesprejemljivo). Pomembno je, da so si privoscile kar so privoscile in ti bos se vedno vztrajala, da je to le nekaj ostrih besed... ma nima veze...
Torej, ko bom imela slab dan se lahko na tebi "spucam" - saj ni nic strasnega ce bom napisala, da si gnoj, da bi morala splavit itn... ce napises, da gres na plavanje, ker morda imam slab dan? In seveda, ti mi ne bos zamerila, samo bolj malo bolj tezje sprejela moje nasvete, ker so bili zaljivi.
Glede na zgoraj citirano (in ne samo to) ugotavljam, da si si naredila sliko v kateri ne vidis tistega kar pisem, temvec tisto, kar ti menis, da v tvojo ustvarjeno sliko ustreza, da pisem. In tako je s posesivnostjo, domnevno hudobijo uporabnic in se s cem drugim.
Otroku bi bilo tudi lepse, da ciscenje nosa ne traja 5 minut trikrat na dan, temvec po eno minuto 1 krat na dan..... potegni paralelo.
Hehe, saj ji čistim nos še manj kot minuto, 1x na dan - ......
Zelo dobro ves (upam), da to ni poanta tega kar sem napisala. Torej paralelo ne mores/noces potegniti. Ok te ne bom matrala.
Tebi pomaga, da to ni iz zlehtnobe ampak iz nevednosti? Ce nekdo klofne tvojega otroka, ti pomaga zavedanje, da to ni bilo iz zlehtnobe, temvec zaradi nevednosti?
ja, meni pomaga. Tudi Ronji pomaga, če jo kdaj po nesreči kaj butneva ali karkoli pač, ker ve, da nisva nalašč, ker se ji opravičiva, jo potolaživa... meni ni vseeno, ali me nekdo zanalašč mahne ali po nesreči. Lažje se mi zdi tudi takega človeka naučit, da to ni dobro kot pa nekoga, ki je zloben spreobrnit - tega se ne znam niti lotit.
Odgovori mi na to kar sem te vprasala, ne na to kar se ti zazdi. Zaradi nevednosti ali zlehtnobe sem vprasala; Zato ker nekdo ne zna drugace kot vzgajat/opozorit/izrazit nestrinjanje z necim, ali zaradi zlehtnobe. Nenamernost je povsem druga kategorija, ki jo nisem omenjala.
Ampak vseeno se kdaj da it čez, da te pač sprejmejo kot čudaka, ampak takega bolj simpatičnega, pa še kar nekak gre, mislim nisi ravno kot knof od gat. Ali pa se družiš s čudaki, ti itak nimajo teh problemov.
Zamah z roko, pa je vse reseno. Sedaj pa povprasaj mamice z otroci s tezavami (taksnimi in drugacnimi), pa bos videla kako je zanimivo ko hiperaktivnega otroka sprejmejo kot "simpaticnega cudaka" in koliko je pravzaprav simpaticnosti v vsem tem. Recept za druzenje s cudaki, pa „nimajo taksnih problemov” je milo receno zelo cuden - posebej pri otrocih. Taksni recepti ih zaznamujejo za celo zivljenje - od zunaj in od znotraj.
Imaš prav, to bi bilo boljše - čeprav bi verjetno bil rezultat isti, če bi bila babica taka, bi naslednjič potegnila vnučko stran, ker ne bi hotela da se igra s tisto od une tazoprne .
Kje se je izgubila vera v poucevanje. Zakaj ne domnevas, da bi bila babica naslednjic poucena, kot si domnevala, da bo, ce bi sredstvo preko katerega bi poucevala bil otrok?
Meni osebno je nesprejemljivo, da se z otrokom zadrzujem tam, kjer so smeti - fizicne ali mentalne.
Potem ne bi mogla nikamor z otroki - smeti so povsod, če ne drugje, pa v smetnjakih!
Smeti v smetnjakih me ne motijo. Motijo me raztrosene smeti. Na sreco imamo v okolici dovolj igrisc, ki niso zasmetena s fizicnimi smetmi, pa se imas kam umakniti tudi pred srcnimi/duhovnimi smetmi. Tudi kaksna starsevska akcija je bila organizirana, pa so fizicne smeti tam, kjer im je mesto - v smetnjakih. Bolj me skrbijo tiste ostale smeti.
Na vsakem sorodniškem srečanju so tudi ljudje, ki so nestrpni tako ali drugače in potem ne bi mogel nikamor in bi zamudil tudi vse rožice!
Ne mores ih poduciti, da se vzdrzijo trosenja smeti dokler si tam (res, kje se je zgubila vera v poucevanje)? Nekateri dobro vedo, ce bodo zaceli duhovno raztresati smeti, se poberem in grem, posebej ce sem z otrokom. Ne glede kdo je v vprasanju. Sicer kaksna opomba ponavadi zaleze, da se vzamejo v roke.
In otrok lahko ve, da so to smeti, to pa rožice, pa vendar ne bo samo jadikoval o tem, koliko smeti je okoli. Ve, da vseh pač ne moreš pospravit in se ima vendarle lahko lepo. Zato pa smo starši - da mu pokažemo in povemo, kaj je kaj in kaj se s čim lahko počne.
Kdo je kje napisal, da je alternativa ingnoriranju smeti, samo jadikovanje o tem koliko smeti je okoli? Nauciti je treba otroka kaj je smet in kaj roza, seveda. Ce bos pa videl samo rozice, tezko ga bos naucil, kaj so smeti. Problem nastane, ko se smeti podajajo za rozice. V „bran” nekemu dojencku so se raztresle dokaj „smrdljive” smeti in se potem podajajo kot „morda rahlo posusene” rozice. In tako kot sem ze rekla, govoriti otroku da je nekaj rozica, a v bistvu je smet, nauci otroka, da so smeti rozice.
|
|
|
|