ronja
|
Hm, enkrat, ko je bila polna luna, sva z lubijem zabluzila. POtem sva bila totalno čudna nekaj časa zaradi pomanjkanja komunikacije, nakar so najini skupni prijatelji hoteli, da se zmeniva, nakar sva se menila 2 uri na enem križišču... To je bil verjetno tak bolj prelomni dogodek, da sva realizirala vso tisto strast, ki je čakala . NO, ta moj lubi me je potem na en zelo nežen način precej umiril, ne da bi sam to sploh nameraval. Pa oba sva drug drugemu precej dvignila samozavest, kar je imelo čisto praktične posledice, da sva delala različne stvari (službe,...), ki jih sicer nikoli ne bi upala...
Služba mi je zrutinirala življenje tako, da delam vsak dan ob istih urah, vsaj približno.
Zamenjava šefa oz. šefice mi je zelo spremenila življenje, ker sem bila prej nesrečna, ker se nisva ujeli, čeprav sploh ni slaba ženska, ampak nikakor nisva prišli skup..., zdaj sem pa srečna, ker mi je fino it v službo (kadar pač grem, zdaj sem že nekaj časa doma ), ker se razumem z vsemi tam, ker sem lahko sproščena...
Rojstvo obeh mojih najljubših punčk, seveda. Otroka sta me disciplinirala, kar mi je vedno hudo manjkalo in mi še vedno precej manjka, sem kampanijc in se težko spravim delat dokler mi voda v grlo ne teče, če me ravno ne veseli... Ves čas nekaj delam, ampak dostikrat kaj, kar ni ravno nujno, čeprav se meni seveda zdi . Ampak zdaj vem, da lahko delam samo, kadar spita in sem se precej bolj disciplinirala. Tudi urnika prej nikoli nisem imela, spat sem hodila nekje med 3 in 6to zjutraj, zdaj pa ga imamo in kar trdnega, čeprav vsekakor ne na minuto(pa tudi spat hodim med 12to in 3tjo, ker ob 6ih vstajamo...).
Ampak tiste improvizacije: gremo pa danes na morje - ob 17h popoldne - pa ni več ... Upam, da bo spet, sva ravno zadnjič z lubijem sanjala o teh časih... ki upava, da se še vrnejo, ko bodo otroci večji in jih razna sesutja urnikov ne bojo tako zelo prizadela
Pa veliko več sva doma in ves čas se crkljamo in igramo, to je fajn, ni pa fajn, da ne moreva skup kuhat, kar sva zelo rada. Zdaj je ves čas v izmenah, ker en mora met otroke čez .
Pa še ena aha izkušnja, da če jaz nisem srečna, tudi otroci niso, me je precej spremenila: postala sem bolj odločna in malo manj pripravljena potrpet. Zdaj takoj povem, če mi kaj ni prav in če trpim, hočem, da se stvari spremenijo. čeprav je ta princip precej bolj egoističen, sem ugotovila, da so tudi drugi zdaj bolj srečni. Včasih rabimo ljudje potisk, da se premaknemo iz ustaljenih vzorcev, ki so nam domači in se v njih najbolj varno počutimo, niso pa vedno najboljši. Zame je bil ta moment to, da se je moja punčka jokala, ker sem se jaz počutila ujeto, za mojo taščo to, da smo se mi odmaknili, ker se je preveč silila, za mojega lubija pa to, da je videl, da lahko vse skup zgubi, če se ne odloči za en stol, za mojega brata to, da je borza padla, za moja starša ločitev... itd Slabi dogodki nas velikokrat naredijo boljše ljudi, se mi zdi...
To so tisti bolj prelomni dogodki, ki se jih spomnim. Tisti trenutek, ki me je za pol leta prikoval na bergle, mi je tudi spremenil življenje - ampak za tiste pol leta in tudi ne toliko kot bi mi lahko. Ni me pa spremenil psihično, vsaj ne da bi vedela ali da bi to kdo drug opazil (vsaj ne bližnji). ločitev staršev je gotovo imela kako posledico, vsekakor mi je bilo hudo, ni me pa bistveno spremenila ali me zatravmirala.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.
. Tudi po tem dogodku sem se spremenila. Ne vem, v katero smer, me je pa zaznamovalo. 
a z glasom velikega hrusta s katerim me je tudi čisto začaral. 
.
