|
Gina -> RE: občutek, ko se otrok izgubi (17.4.2009 18:39:16)
|
IZVIRNO SPOROČILO: tweed
Je bilo mogoče opozorilo, da sva bila preveč brezskrbna?
Nikakor ne. Nesreče se dogajajo. Če si še tako skrben, ne moreš biti popoln.
Nekoč na morju so mi otroka odpeljali izpred šotora. Sama sem kuhala ali kaj že, ta mala se je igrala zunaj pred prikolo, 4 leta stara najbrž takrat. Ena ženska jo je povabila na večerjo, pa je šla z njimi. Odpeljali so jo najprej v tuš (hvala bogu ji niso nič počeli), da se je tuširala znjihovim ta malim, ki so ga btw oblačili v punčko (čist nora familija), potem so jo res peljali na obalo in jedli večerjo. Iskali so jo vsi meni znani sosedje v kampu, z mano vred. Ko sem jo po 10. minutah našla, sem mislila umret. NIti tistih ljudi, ki so jo odpeljali nisem bila sposobna nadret. V šoku sem bila. Samo tresla sem se, ženska pa je težila, da naj vendarle poje večerjo, da še začeli niso jesti....grooooza.
Drugič sem imala dva otroka v bazenu. Ta mali je ravno splaval, ta mala je bila z rokavčki. Nista hotela biti ves čas skupaj, pa sem gledala izmenično čist histerična enega in drugega in enega in drugega, na 5 sekund sem in tja, kot bi vedela, da ne bo vse ok. Kar naenkrat bejbe ni bilo nikjer. Rokavček se ji je snel in nimam pojma kako še drugi, skratka bila je pod vodo. Ženska poleg nje je to videla in v trenutku, ko je jaz nisem videla v vodi, jo je že držala v naročju. Nočna mora, otrok bi se lahko utopil, čeprav sem stala 2 metra do nje.
Ta ista naša bejba mi je kar parkrat v trgovini ušla. Čim sem jo spustila iz roke, je nekaj časa sicer hodila ob meni, ko sem se zagledala v kakšne prehrambene izdelke, katerega naj vzamem, je ni bilo več. Večkrat sem preletala pol štacune, da sem jo našla. Potem je nisem več s sabo jemala nekaj časa, potem sem si sveto obljubila, da jo bom za roko držala, ampak je kar nekajkrat spet prišlo do tega, da se je izmuznila....vsakič mi je zastalo srce.
Pogosto je odpirala vrata neznancem. To je šele strašljivo. Zdaj ne počne več tega, ampak je trajalo veliko časa, da se je zavedla, kam lahko to pelje.
Gre za pogumne otroke, ki se ničesar ne bojijo, niti se ne zavedajo nevarnosti
Tweed, moraš si oprostiti. Otroci so različni. Ne moreš biti stoprocenten, pa če se še tako trudiš. Moraš pa vedeti, da če je take sorte, da se bo to še ponavljalo na drugih področjih. Tako pač je. Neustrašni otroci so to. Ne moreš jih 100000% nadzirat. Enostavno to ne gre. Samo ljudje smo.
|
|
|
|