|
ronja -> RE: Kako veste... (3.5.2009 11:24:57)
|
ina je omenjala življenje in da so rože daleč od plevela...Hm...teoretično to nikakor ni res. Pa kaka biologinja se tut najbrž ne strinja...
Biologinja se je že pritožila na to temo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]. Rajši imam, da potolče rože na vrtu kot pa avtohtono izumirajočo rastlinico zelo nikakvega izgleda... Jima bom pač morala malo bolj razložit, kaj je kaj, hehe.
picola, hehe, ja, pogosto podobno razmišljava[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]. Tudi kar se tiče staršev: meni tudi ni bilo všeč, ko je mami mirno kot špricer rekla, da je pač vedno delala tako, kot je mislila, da je prav. namesto, da bi se zamislila in rekla, ups, tule sem ga pa res posrala, oprosti, kar je tudi kdaj naredila, pa mi je bilo takrat precej lažje. Ni problem oprostit, če kdo naredi napako, ki te prizadane. Oproščanje ne boli. Boli, če imaš občutek, da je tistemu popolnoma vseeno, kaj ti doživljaš, ker "ima on/a čisto vest, ker je pač delal/a najboljše, kot je vedel/a". Zato sama ne bom tako delala. če mi bodo nekaj očitale, se bom zamislila, razložila, zakaj sem tako delala in poveda, če se mi bo zdelo, da sem delala narobe. Ali pa vsaj rekla, da mi je žal, če ju je moje ravnanje prizadelo, ampak da vseeno mislim, da je bilo prav, ker.... (tu pač sledi tisti razlog).
mika, jaz sem tudi očitno zelo zamerljiv človek[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]. Meni se še vedno ne zdi prav, da me je mami kdaj po riti. Me ni nikoli fejst, nikakor ne bi temu mogla rečt fizično ali psihično zlorabljanje, ampak vseeno sem bila takrat prizadeta in jezna in še vedno mislim, da je bilo narobe. Mislim, da je to vedela tudi ona. Pa tudi zdaj vem. vem, da je ponosna name, da nisem taka, ker mi je to sama povedala - točno s temi besedami: da je ponosna, ko me gleda, kako sem mirna s svojimi otroki... ni fora, da bi jo zato imela kaj manj rada, vseeno pa se mi zdi prav, da priznamo napake: navsezadnje damo s tem dober zgled.
moja kolegica prav fajn še doda, da če hočeš oprostit, moraš najprej sploh zamerit- se pravi dovolit si čutit žalost in jezo-ponavadi dve najbolj zatirani čustvi iz našega otroštv
pametna kolegica. To tudi sama govorim svoji mami - najprej moraš čutit vse neg., če hočeš it čez to. Sicer samo potlačuješ, kar pa niti pod razno ni isto kot oprostit. Ona namreč šele sedaj "obračunava" s svojimi (že mrtvimi) starši, no, najprej z enim, do drugega bo sčasoma upam da tudi prišla... Če se bojiš, da boš izpadel zamerljiv in zato rečeš, ok, saj mi nikoli niso hoteli nič slabega, rada jih imam in to je to, v bistvu odrivaš svoje občutke in ne moreš iskreno it naprej.
Je pa res, da smo različni - enega tepež bolj prizadane kot drugega, kot vse ostale stvari. Enemu je to poseg v njegovo dostojanstvo, ponižanje itd... drugemu samo način vzgoje, o katerem ne razglablja kaj dosti... Boli pa vseeno oba, samo različno fejst.
Me pa preseneča tudi reakcija babice.
Mene tudi - ampak niso vsi odrasli res odrasli, nekateri pač zapolnijo svoje življenje z rožicami in te so jim potem skoraj kot otroci, drugi imajo za konjiček avto in spet bognedaj, da bi ga kdo poripsal... Ne gre tu za materialno škodo - zaradi tiste črte avto ne bo nič manj delal in vrt bo ravnotako lep brez 1 rožice... Ampak so tu njihova čustva, ki so jih usmerili v te stvari/rastline, namesto v ljudi okoli sebe, ker jim je tako lažje... In to moramo tudi spoštovat.
Se pa strinjam z gino, da si moraš tudi kot starš odpustit svoje napake. vendar pa moraš kljub temu dat otroku vedet, da ti je vseeno žal, da si jih storil . ne da se boš zdaj ves čas s pepelom posipal, ampak da se mu pa opravičiš, je pa po moje prav. Kako naj sicer od nijh pričakujemo opravičilo za vsako neumno malenkost, ki jo narobe naredijo (recimo porežejo narobe rožice)? zgledi vlečejo...
Sama vidim, da sta najini punčki čisto drugačni - pa sta še čisto majhni. In zato se bom do njiju vedla različno: ker če hočem dati vsaki to, kar potrebuje, potem se moram vesti različno .- upam, da tako, da jima bo v glavnem ok.
Se pa strinjam tudi s tem, da lahko oprostiš tudi, če se ti drugi ne opraviči. Vendar je težje. zakaj bi svojim ljubim otrokom oteževala življenje? Torej se jima bom opravičila za tisto, česar jima ne dajem, pa rabita, pa tega ne vem ali ne znam ali ne morem dat.
huanita, otroci obožujejo blato - probaj jima naredit določene dneve, situacije, ko bosta lahko šarila po blatu do onemoglosti - takrat pusti,d a uživata 100/h, pa bosta ostali čas pustila blato na miru - vsaj približno. Jaz sem bila vedno nora na ogenj in vodo. In so mi starši dali sveče, da se igram z njimi, kolikor mi paše, na terasi, kjer je bilo vseeno, če se vosek razlije, pa sem potem za mizo pustila sveče pri miru.
kar se mene tiče, sem vesela za nekatere napake, da jih sta jih delala, ko sem bila mala: s tem sem lahko določene stvari že zgodaj razčistila in zato zdaj nima z njimi problemov (recimo ljubusumnost). Razumem, zakaj sta jih delala, vem, da sta naredila ogromen korak naprej od vzgoje, ki sta jo bila onadva deležna in da je moja naloga, da grem še kak korak naprej. počasi se bo zadeva "zglihala".
hehe, gina, res smo različni: tudi meni so starši omogočili ogroooomno morja - cele počitnice dol in sem jim zato fuuuul hvaležna (tudi jaz imam astmo) in bi dala vse igrače za 1 teden morja... Ampak po moje je fora samo v tem, da si dovoliš čutit otrokovo bolečino, samo to rabijo. Ni treba, da vse narediš prav. Samo da vidijo, da ti je hudo, če jih prizadaneš.
meni je mami enkrat rekla, da ji je žal, da ni šla nikoli z mano na drsališče. To sem si kot mala straaaašno želela, da bi me videla, ker mi je pač dobro šlo. Ona pa ni šla, ker jo je bilo sram, ker sama ni znala drsat. Meni bi bilo čisto vseeno, če bi sedela ob drsališču. KO mi je to rekla, sem ji že zdavnaj "oprostila", da ni nikoli šla, sploh ji tega nisem nikoli res zamerila, pač želela sem si in bila kot otrok malo razočarana, da ni nikoli hotela it, ampak ni bila to neka zamera v pravem pomenu besede. Ampak vseeno mi je bilo všeč, ko mi je rekla, da bi to spremenila. Ne zato, ker bi ji zamerila, amapk zato, ker imaš takrat tisti dober občutek, da je starš videl, kdo si, kaj ti je pomenilo,... To je fajn.
|
|
|
|