Prenatalne motnje (Polna verzija)

Forum >> [Nosečnost] >> Nosečnost in porod



Sporočilo


Bety11 -> Prenatalne motnje (7.4.2009 7:33:42)

Pozdravljene!

Pred leti sem dobila gradivo o telesni terapiji, ki zdravi prenatalne motnje. Gradivo je obširno in sem ga skrčila na 4 strani. Na tej strani objavljam, ker je greh, da niste seznanjene s tem. Kopirala bom vsako stran posebej, da bo ta forum in obseg teme to prenesel.
Vse naj naj vama želim!

////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
1. stran:

Motnja, ki jo fetus zaznava: Motnja je lahko poskus abortusa, ali neko podzavestno kronično dogajanje kot npr. stalno premišljevanje matere, če svojega otroka sploh hoče. Poznano je da fetus biološko prezeba, če se temperatura maternice spremeni, zniža samo za 0,1 stopinjo od naravne temperature. Maternica postane hladnejša, če je adrenalizirana, kar ne pomeni nič drugega kot to da se je pri materi vzpostavil mehanizem boj- beg. Ne glede na to kakšen je vzrok te motnje, jo fetus znotraj svojega prostora zazna in mora to motnjo na nek način kompenzirati, I} to stori s skrčenjem. Možni sta samo dve idealtipični vrsti skrčenja: fetus lahko sprejme motnjo vase, ali se omeji. V prvem primeru pride do temeljne depresivne predelave, v drugem pa do shizoidne. Na kakšen način je izbran model predelave ne znam odgovoriti, efekt pa je isti:
Občutek celovitosti ne vključuje več prostora, ki bi odgovarjal stvarnemu celotnemu prostoru. Pacientka npr. poroča med trans potovanjem v maternico: »Sedim v kotu,  čisto ob steni na mrzlem vlažnem kamnu. Pred mano je velik prostor ki se ga iz nekega neznanega vzroka bojim. Pogled nanj me spravlja v paniko. ostajam raje v svojem mrzlem vlažnem kotu in zmrzujem in upam, da me nihče ne bo odkril.«
Ta pacientka je bolovala za MS, ki je posvojem poteku zelo spominjala na shizofrenijo samo na telesni ravni. Pacientka je v svojih slikah odkrila skrčenje na del selfa, da ne bi več zaznavala eksistencialne ogroženosti. Depresivna pacientka je imela tele podobe: »Ne vem natančno kje sem, okrog mene je prostor napolnjen z nečim smrdečim in strupenim. Moram to vzeti, ker okrog mene ni ničesar drugega. Teče vame in me sili, da se zastrupljam. Upam, da ne bo prišlo čisto v notranjost.« To skrčenje na del sebe je po mojem opažanju edini način za fetus, da premaga ogroženost. To skrčenje pomeni tudi omejitev praobčutkov ljubezni, zaupanja, pripadnosti…, kar se kasneje odraža na valovni dolžini teh občutkov.
Kar je tukaj prikazano na enostaven način  je v resnici obsežen, kompleksen, biokemičen proces, pri katerem sodelujejo vsi biološki parametri. Simbolično je to skrčenje prikazano z belim krogom, ki ga odpre fetus navzven proti grožnji in funkcionira kot samozaščita. Iz te prenatalne samozaščite, nastane postnatalno to kar imenujemo razcep in se ohranja s projektivno identifikacijo, izolacijo ali z drugimi obrambnimi mehanizmi. Mislite na to, da ni nobenih objektov, ampak temeljni občutki prazaupanja in ljubezni in njihovo valovanje in prav tako osnovnna potreba po bivanju ali tu- biti.
 
Z redukcijo sposobnosti valovanja se omeji tudi  intrauterina vez z materjo in tudi postnatalno vsako emocionalno prepuščanje drugim osebam.
To dogajanje se predela središčno. Da bi se v prenatalni situaciji izognil ogroženosti, fetus lahko samo omeji svoje zaznavanje (kar tukaj pomeni svojo senzoriko) z ozirom na velikost ogroženosti. Iz svojega dela z oklepom glave, ki sem ga tukaj pravkar razložil, je razvidno, kot bi se spremenila sposobnost valovanja v nekaterih predelih možganov  in postalo pravilo, medtem ko drugi predeli ohranijo svojo sposobnost valovanja. Izgleda kot bi vzorec valovanja možgan odslikaval intrauterino situacijo, pri čemer so travmatizirani po mojem opažanju samo nižja področja možgan in ne neokorteks. Ta kasneje prevzame težko nalogo, da povezuje nasprotujoče impulze v življenju takega človeka.
Prenatalna dinamika razcepa bazira torej na brezobjektni omejitvi lastnega čustvenega prostora in njegovega zastrašujočega odcepa. Pri čemer se razvije delni self, ki predstavlja samo en del pravega selfa. Na tej omejeni čustveni osnovi temelji postnatalni razvoj objektov. Prenatalni razvoj je temeljno izhodišče razvoja identitete, kar si lahko predstavljamo kot matrico, ki je verificirana z nastankom objektov.
///////////////////




Bety11 -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 7:34:47)

2. stran:
///////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
Ta dinamika se mizdi glavna pri  zgodnjih motnjah. Nezadostno oblikovanje objektov pri zgodnjih  motnjah ima potemtakem izvor v intrauterinih občutkih. Kako ti izvorni občutki vplivajo na razvoj objektov je zelo kompleksno in ne lahko predstavljivo.
//
Če je otrok pred rojstvom omejil prostor občutkov in njegovo valovno dolžino, s tem omejenim čustvenim prostorom kasneje stopa v svet. Mogoče bo ta otrok tudi bolj boječ, če gre mati stran. Sem spadajo npr otroci, ki se jokajo, ali tisti, ki se izvijajo iz naročja. To pomeni, kot se otrok doživlja v maternici, tako začenja tudi svoj novi svet zasedati z objekti, da bi dal svojm občutkom realnost.
//
V samozaznavanju otroka je tisti del,  ki  je bil že odcepljen pred rojstvom  med nastankom objektov izključen Prvotne prenatalne strahove pred smrtjo otrok zasede npr. z strahovi pred duhovi in te premaga, če jih lahko drži v šahu do naslednjega večera pred spanjem. Na razcepitveni liniji praviloma najdemo stari strah pred smrtjo Odcepljeni deli selfa so sedaj vezani na zunanje objekte, ki se jih izogiba ali se proti njim bori in jih nikoli ni mogoče odstraniti, ker so končno sestavni deli resničnega selfa in vedno »silijo« k obnovi izvorne celovitosti. Ta pritisk k celovitosti je na sliki simbolično prikazan. Ta pritisk predstavlja permanentno  notranjo nezavedno dinamiko. V razvoju otroka ti deli  vedno znova destabilizirajo psihični sistem z dušenjem razvojnih nalog, kar pomeni da  vsaka nova razvojna stopnja spet trpi zaradi teh  odcepljenih delov poleg nevrotičnih izkušenj.
Predstavljajte si otroka, ki kaže vzorec prenatalne motnje. Ta otrok omeji valovno dolžino svojih primarnih občutkov ljubezni in svoje matere ne ljubi več popolnoma. Odcepljen del je črna praznina, občutek ne-bivanja in panika. Če ta mati tega otroka sedaj zapusti, potem ta otrok v tem trenutku ne doživi samo nevrotičen strah pred zapuščenostjo, ampak tudi paniko pred padcem v nič
 
Potemtakem ta otrok v vsaki razvojni fazi doživi, da je najbolje, da omeji svojo emocionalno vitalnost, da ne bi doživel panike. Zgradi si obrambni mehanizem, ki ga mora hkrati braniti pred odcepljenimi deli selfa..
Naslednji primer bo pomagal razumeti to:
Nek pacient je v terapiji pripovedoval, da je kot otrok vedno imel paničen strah pred vlomilci, če staršev ni bilo doma. Zavlekel se je pod odejo v svojo posteljo, se potil, skoraj ni imel zraka in v tem napetem položaju upal, da ga vlomilci ne bodo odkrili. Ta strah je imel, kot je pripovedoval od začetka do pubertete. To zgodbo je staršem vedno znova povedal, ki pa so reagorali z nerazumevanjem, ker v resnici nikoli ni bilo vlomilcev. Ta strah je pacient zmanjšal tako, da je vsak večer fantaziral razne junaške zgodbe, v katerih je vedno znova držal v šahu in premagal celo tolpo tatov in nepridipravov.
V puberteti se je podoben strah pojavil pri navezovanju kontaktov z drugim spolom in potem pri študiju. Šele mnogo kasneje se je mati tega pacienta spomnila, da je v šestem mesecu nosečnosti doživela paničen napad strahu s kričanjem, ko je oče nenapovedano prišel iz službe domov in po njenem občutku nenadoma stal pred njo v sobi. Njena fantazija je bila, da je v sobi vlomilec. Poleg vsega pa je bilo v ozadju še dejstvo, da je bil zadnji otrok v družini in nezaželjen.
Ta primer kaže, kako se doživetja, iz prenatalnega obdobja, lahko verificirajo v postnatalnem obdobju, kar je tukaj dokazano z materinim spominom. Prenatalne izkušnje nekega človeka si ne poiščejo vedno iste skrite objekte, ker je logika tukaj drugačna.
Odcepljeni deli selfa si v resnici poiščejo naključne, ampak dosegljive objekte, kajti notranji občutki ogroženosti potrebujejo objektivirano realnost (potrditev), da bi se napetost povzročena s paniko, lahko odvedla (sprostila). Objekti lahko postanejo duhovi, plastična punčka, pokrajina na drugi strani ceste, most, oče ali kaj drugega, ki vežejo nase to paniko.




Bety11 -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 7:35:52)

3.stran:
//////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Stvarno ti objekti nimajo resnično, to je analitično ali objektno teoretsko gledano, ničesar skupnega s to paniko. Še jasneje to  postane, ko vzamemo v obzir, da ta panika kar izgine, ne da bi objekt pri tem imel kakšno vlogo.
Ta način pripisovanja objektom obvaruje otroka pred zdrsom v nič ali drugače rečeno pred psihotičnim stanjem.
//
Trebuh ima nalogo, da nas drži pri življenju, nosi. Ampak kako pademo iz trebuha, kako ga izgubimo? Sta dva načina, da pademo iz trebuha: Prvega je odkril Freud in ga je imenoval Ojdipov kompleks. Drugega je odkril Hans Krens in se nanaša na prenatalno obdobje: Prenatalno obdobje pa je odločilno, ker je z njim ojdipalno področje določeno vnaprej.
Da bi bolje razumeli tovrstno motnjo en primer:
Nek moški je prišel na terapijo z občutki strahu in v depresivnem stanju. Za psihoterapevtsko prakso nekaj običajnega. V oči je padel samo njegov način odsotnosti, ki mi je vzbudil sume. Ko imamo večkrat opravka z prenatalnimi motnjami, potem imate že nos zanje. Lahko jih prepoznate po načinu odsotnosti, ki se čuti kot nepovabljen, nezaželjen in mrtev. Ta moški se je rodil na zelo kompliciran način. Mati ni imela nobenih popadkov, tako da so jih zdravniki stimulirali z madikamenti. Izgleda, da so jih predozirali, ker je otrok zletel iz matere kot raketa. Naj  bi pretrpel, tako se je kasneje spomnil na terapiji, nepazljivost. Ni se vedelo ali je bil že rojen, umit in obrisan… Časovna kontinuiteta je bila zaradi predoziranja sredstva kaotična. To je povzročilo neverjetno paniko, kar lahko primerjamo s psihozo. Kot otrok je bil preveč bojazljiv,  v šoli je jecljal, potem se je bal približati kakšni ženski in je vedno trpel zaradi uničujočih dvomov o lastni vrednosti. Imel  je tipičen vzorec obnašanja: vedno je začel in potem obupal. Poskušal je obiti  strukturo svojega travmatičnega rojstva. Govor je kot rojstvo: besede v glavi zrastejo v stavek in se rodijo s pomočjo govora. Zaradi tega je jecljal, ker je govor predstavljal simbolično rojstvo, ki je povzročilo paniko. Kot otroka ga je bilo ponoči strah duhov, tako da se je skoraj zadušil, ko si je vlekel odejo čez glavo in skoraj nehal dihati in v takem stanju prebil ure dolgo. Na neki seansi  se je potem spomnil tegale dogodka: videl se je sedeti v maternici, nekako v šestem mesecu, koje postal nenadoma paničen. mora ven iz svoje maternice in to tudi stori, prepozna domačo kuhinjo in vidi  svojo mater strašno kričati. Pred njo je stal neznan moški, ki je imel nasilen pogled in je deloval morilsko. Dobesedno: Vrgel sem se kot zavesa okrog nje, da bi jo zaščitil. Moški je izginil, enostavno izpuhtel in sem  šel nazaj v svoj prostor. Potem ni bilo nič več kot prej, izgubil sem nekaj pomembnega, bilo je kot bi bil od takrat prestrašen in nekako oropan smisla.« Ko je spraševal mater o tem času,  mu je potrdila, da je v tem času res imela  napad panike. Samo to je bil oče, ki se je vrnil iz dela. Mati je  pomotoma mislila na vlomilca, ki ji hoče kaj slabega. Nekaj dni kasneje je začela krvaveti in po enem tednu spet prenehala. Motnja je bila že v šestem mesecu. Večkrat je tako, da se prenatalne motnje najprej pokažejo ob rojstvu. Navadil sem se paziti na to, da težki porodi  kažejo na še bolj zgodnje motnje.
Ta primer vsebuje vse elemente prenatalne motnje. Še o nečem moram posvariti: kaj vse povzroča prenatalne motnje, se ne more z gotovostjo reči.. V osnovi vse lahko  povzroči  tako  travmo. Pogoji so dinamične narave. Tako  lahko materine misli na splav povzročijo  prenatalno motnjo, to pa ni nujno. K temu sodijo določene okoliščine, ki  jih  zdaj tukaj  ne bom razlagal, ker bi presegalo  ta okvir, ker bi moral najprej razlagati kaos teorijo. Ker nas tukaj naša kauzalna logika pusti na cedilu. Lahko  povem nekaj opažanj. Za prenatalno motnjo je značilno, da se gnezdo, maternica, spremeni v svoje nasprotje. Namesto »nositi« se spremeni v »moram zdržati« Trebuh kontrahira, potegne se skupaj in embrio je potem kot nek zajček v smrtnem strahu. Če je motnja premočna, potem embrio ne more več v svoje prvotno stanje nazaj  in trebuh se ponovno odpre in od takrat naprej se embrio nahaja v preživetvenem stanju z določenim smrtnim strahom. To se dogaja večinoma hormonalno in se vtisne v nihajno moč emocionalnosti. Osnovna sposobnost občutenja je okrnjena.




Bety11 -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 7:36:56)

4.stran:
/////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Enostavno povedano. določenih področij ne čutimo več., namesto tega pa je stimuliran korteks. Ko pride otrok na svet, se potem  čudimo, kako je samostojen, kako hitro se uči itd…v  resnici pa je otrok  izgubil emocionalni kontakt z materjo in ne more nič drugega kot hitreje rasti. Med prenatalno motenimi  ljudmi so visokointiligentni  ljudje.
Ti ljudje pa so izgubili pripadnost, so čudaki, ki ne najdejo stika s krdelom. strah jih je kontaktov. Izogibajo se dotikov in počutijo se nesprejeti. So  ljudje, ki se izogibajo toplini, ker jih je strah. Ob tem se skrčijo. In  potem je tukaj tudi ta neskončna notranja osamljenost in želja, da bi bilo tega enkrat konec.
Pri  delu s takšnimi ljudmi se dobi tale slika: prvotna ljubezen trebuha je zaprta v glavi, tam je spravljena kot kognitivni koncept in predstavlja zadnji kontakt z ljubeznijo trebuha. Če se dotaknemo sedaj te ljubezni v glavi, potem to izzove avtomatično seksualnost. In to poteka približno tako: občutki ljubezni se najprej pojavijo v glavi, čeprav se izrazijo v trebuhu. Oseba je za nekaj časa popolnoma zaljubljena, a takoj prekine. Občutek je mimo, nastopi občutek praznine. Ta praznina se napolni tako, kot bi občutek izpuhtel v nič in deluje kot gluha meja. Ta praznina je povezana z praizkušnjo, da za to praznino sedi neizrekljiva notranja osamljenost in smrtni strah. Ljubezen naj  bi  se še širila in se tudi, vendar naleti na smrtni strah. Namesto  ljubezni trebuh signalizira spet smrtni strah in osamljenost., kar spet stimulira glavo, ki mora nekaj storiti. Pri odraslem je potem tu določeno seksualno obnašanje, ki je izraženo v glavi. Pri tem se ljubezen delno izniči ali je vsaj omejena. Tudi   kontakt z drugim je omejen. Namesto medsebojnega prelivanja, ki pelje v seksualnost, se seksualnost prezgodaj začne in kontakt do drugega ima  dražilen podton. V resnici pa drugega ne čuti več tako močno kot v prvem občutku ljubezni. Zgleda paradoksalno, vendar ravno to nadaljnje zbliževanje preprečuje emocionalni kontakt in predstavlja beg iz odnosa.
Ženske tukaj se lahko vprašajo, kolikokrat imajo s svojimi partnerji spolne odnose samo, da bi imele bližino. In moški ne počnejo kaj drugega. Običajno hočejo z spolnostjo prekiniti občutek razjedajoče osamljenosti. To je tako razširjeno, da se je na tem ustvarila cela industrija
////
še en primer: Uspešna in privlačna ženska je prišla na terapijo, ker si je želela nekaj storiti zase. Ni imela nobenih vidnih simptomov, ampak moj nos mi je rekel da trpi zaradi Burnt- Out Syndrom. Delala je  noč in dan, dopust je preživljala samo na izjemnih krajih in obnašala se je kot velika dama. Po nekaj seansah, je izbruhnila celotna duševna dilema: bila je panična in skoraj nesposobna delati. Postalo ji je jasno, kako se počuti v resnici osamljeno. Spoznala je, da je na svetu samo zato, ker je mati hotela imeti očeta. Ona sama pa je bila popolnoma nezaželjena in jo je mati hladno zavračala. V svojem telesu je to  čutila kot hladen tanek žarek skozi njeno notranjost. Jaz  to  vem,, ker je moja lastna pacientka. Bila je v resnici samo ta hlad. Vse ostalo okoli, okolno telo je bilo pokvarjeno in določeno za  javnost in ni vsebovalo nič ženskega. Ni imela pojma o tem hladu. Po nekaj seansah je ta hlad prišel na površje. Občutki hladu so v telesni terapiji navadno utelešeni občutki zapuščenosti. Prenatalno pri tej pacientki je bilo to, da je bila samo ta osamljenost. Začela je zmrzovati, kot še nikoli ni prej občutila. Kasneje so se pojavile tudi slike: Ni bila nikjer, v nekem črnem prostoru brez tal in brez sončne toplote. Prvič se je prepoznala, kot bi prvič zagledala svojo zrcalno podobo. Začela je reducirati svoje delo, v svojem stanovanju si je napravila bolj toplo gnezdo (prej je stanovala večinoma po  hotelih) in začela risati. Narisala je svojo zgodbo, ker še ni mogla čisto zares govoriti o sebi ( ni mogla opisati, kaj se z njo dogaja)  Na vsako seanso je prinesla več slik, ki jih je medtem narisala. Vidna je bila neka tendenca: prve risbe so bile temne, kaotične barvne mešanice brez oblike in podobe. Potem so se pojavili obrazi. Ko je na terapiji razvila prve občutke odnosa, je risala objete ljudi v gnezdih, ki so drug drugega hranili. Pri tem niso bili odločujoči motivi, ampak to da je temnost slik počasi izginjala in so se  pojavljale vedno veselejše barve.




Bety11 -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 7:38:44)

Pozabila sem napisati, da je tekst prevod predavanja nizozemskega terapevta, dober prevod, ki ni lektoriran in ne zamerite.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]

LP




Volga -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 7:49:05)

[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image] zelo zanimivo branje. Amo prve strani ne morem prebrati do konca, ker so reklame tam. A se da kaj popraviti?




Bety11 -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 8:12:56)

Jaz popravljat ne znam in pokličite moderatorja, mogoče on lahko kaj ukrene....
Pa če se mu zdi primerno, lahko da to temo čisto zgoraj, da ne ponikne v neznano in naj tudi drugie berejo, ki bodo za nami....





benika -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 8:14:32)

Jaz bi bila pa ekstremno vesela, če bi si ti popravila svoje tickerje. Ker edino pri tebi je vse raztegnjeno čez pol ekrana. Lahko prosiš tudi moderatorja, naj ti tole zrihta.




TomTaylor -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 8:29:05)

IZVIRNO SPOROČILO: benika

Jaz bi bila pa ekstremno vesela, če bi si ti popravila svoje tickerje. Ker edino pri tebi je vse raztegnjeno čez pol ekrana. Lahko prosiš tudi moderatorja, naj ti tole zrihta.


podpis, jz te moram vedno preskočiti, ker si "neberljiva" [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]




anika87 -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 8:34:22)

Punce, označite tekst od prve besede do zadnje in si ga skopirajte npr. v word, dokler se oblika ne popravi.




benika -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 8:39:48)

Punce, označite tekst od prve besede do zadnje in si ga skopirajte npr. v word, dokler se oblika ne popravi.


Pri Bety ni težava v samem tisku in obliki, pač pa je težava v njenem podpisu. In dokler si ga ne bo zrihtala, bodo vsi njeni posti raztegnjeni čez cel ekran.




anika87 -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 8:47:45)

Vem, ampak pač sem povedala kako se stvar reši, za tiste, ki bi rade prebrale, dokler se pač stvar ne reši...

Ampak kolk vidim, ta ticker ni v podpisu, ampak avatarju, a ne?
Bety, poglej malo svoj profil in si uredi podpis v podpis, tako da ti bo ticker kazalo pod postom. Mislim, da babystrology.com slikica ne bi delala takega problema.




benika -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 8:56:54)

Ampak kolk vidim, ta ticker ni v podpisu, ampak avatarju, a ne?
Bety, poglej malo svoj profil in si uredi podpis v podpis, tako da ti bo ticker kazalo pod postom. Mislim, da babystrology.com slikica ne bi delala takega problema.


Maš prav ja, ni v podpisu, ampak je težava v samem tickerju.

Bety, daj zbriši ti tale tvoj Babystrology in pa trakec, pa še enkrqat vse skupaj naloži. Mogoče bo potem kej boljše[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]




TomTaylor -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 10:06:02)

IZVIRNO SPOROČILO: benika

Mogoče bo potem kej boljše[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]



ne mogoče, BO boljše [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]

Ja, drugače pa sem tudi jz copy-paste-la v word (le še prebrati nisem utegnila)




barika -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 10:15:12)

men pa našo Betko čist lepo kaže ,,, ne vem kakšen brskalnik imate.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]




anika87 -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 10:33:56)

Pa imaš v prvem postu tekst z desne strani do konca prikazan?
Kateri brskalnik pa imaš ti?




benika -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 12:39:23)

Najbrž IE, ker tam res Bety lepo prikaže, brez raztegnjenih trakcev. V prvem postu je pa po moje težava v tem, da je punca mal preveč poševnic naštepala.




Bety11 -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 16:38:22)

No...ticker sem zbrisala, podpisa nimam, prvo stran pa vam še enkrat nalagam....[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]

1.stran:
/////////////

Motnja, ki jo fetus zaznava: Motnja je lahko poskus abortusa, ali neko podzavestno kronično dogajanje kot npr. stalno premišljevanje matere, če svojega otroka sploh hoče. Poznano je da fetus biološko prezeba, če se temperatura maternice spremeni, zniža samo za 0,1 stopinjo od naravne temperature. Maternica postane hladnejša, če je adrenalizirana, kar ne pomeni nič drugega kot to da se je pri materi vzpostavil mehanizem boj- beg. Ne glede na to kakšen je vzrok te motnje, jo fetus znotraj svojega prostora zazna in mora to motnjo na nek način kompenzirati, I} to stori s skrčenjem. Možni sta samo dve idealtipični vrsti skrčenja: fetus lahko sprejme motnjo vase, ali se omeji. V prvem primeru pride do temeljne depresivne predelave, v drugem pa do shizoidne. Na kakšen način je izbran model predelave ne znam odgovoriti, efekt pa je isti:
Občutek celovitosti ne vključuje več prostora, ki bi odgovarjal stvarnemu celotnemu prostoru. Pacientka npr. poroča med trans potovanjem v maternico: »Sedim v kotu,  čisto ob steni na mrzlem vlažnem kamnu. Pred mano je velik prostor ki se ga iz nekega neznanega vzroka bojim. Pogled nanj me spravlja v paniko. ostajam raje v svojem mrzlem vlažnem kotu in zmrzujem in upam, da me nihče ne bo odkril.«
Ta pacientka je bolovala za MS, ki je posvojem poteku zelo spominjala na shizofrenijo samo na telesni ravni. Pacientka je v svojih slikah odkrila skrčenje na del selfa, da ne bi več zaznavala eksistencialne ogroženosti. Depresivna pacientka je imela tele podobe: »Ne vem natančno kje sem, okrog mene je prostor napolnjen z nečim smrdečim in strupenim. Moram to vzeti, ker okrog mene ni ničesar drugega. Teče vame in me sili, da se zastrupljam. Upam, da ne bo prišlo čisto v notranjost.« To skrčenje na del sebe je po mojem opažanju edini način za fetus, da premaga ogroženost. To skrčenje pomeni tudi omejitev praobčutkov ljubezni, zaupanja, pripadnosti…, kar se kasneje odraža na valovni dolžini teh občutkov.
Kar je tukaj prikazano na enostaven način  je v resnici obsežen, kompleksen, biokemičen proces, pri katerem sodelujejo vsi biološki parametri. Simbolično je to skrčenje prikazano z belim krogom, ki ga odpre fetus navzven proti grožnji in funkcionira kot samozaščita. Iz te prenatalne samozaščite, nastane postnatalno to kar imenujemo razcep in se ohranja s projektivno identifikacijo, izolacijo ali z drugimi obrambnimi mehanizmi. Mislite na to, da ni nobenih objektov, ampak temeljni občutki prazaupanja in ljubezni in njihovo valovanje in prav tako osnovnna potreba po bivanju ali tu- biti.
 
Z redukcijo sposobnosti valovanja se omeji tudi  intrauterina vez z materjo in tudi postnatalno vsako emocionalno prepuščanje drugim osebam.
To dogajanje se predela središčno. Da bi se v prenatalni situaciji izognil ogroženosti, fetus lahko samo omeji svoje zaznavanje (kar tukaj pomeni svojo senzoriko) z ozirom na velikost ogroženosti. Iz svojega dela z oklepom glave, ki sem ga tukaj pravkar razložil, je razvidno, kot bi se spremenila sposobnost valovanja v nekaterih predelih možganov  in postalo pravilo, medtem ko drugi predeli ohranijo svojo sposobnost valovanja. Izgleda kot bi vzorec valovanja možgan odslikaval intrauterino situacijo, pri čemer so travmatizirani po mojem opažanju samo nižja področja možgan in ne neokorteks. Ta kasneje prevzame težko nalogo, da povezuje nasprotujoče impulze v življenju takega človeka.
Prenatalna dinamika razcepa bazira torej na brezobjektni omejitvi lastnega čustvenega prostora in njegovega zastrašujočega odcepa. Pri čemer se razvije delni self, ki predstavlja samo en del pravega selfa. Na tej omejeni čustveni osnovi temelji postnatalni razvoj objektov. Prenatalni razvoj je temeljno izhodišče razvoja identitete, kar si lahko predstavljamo kot matrico, ki je verificirana z nastankom objektov
 




benika -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 17:03:43)

[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image] Hvala!




Anonimen -> RE: Prenatalne motnje (8.4.2009 7:50:05)

[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]

Če prav razumem napisano, se na plod v maternici prenaša čisto vse?!?! Naše misli, dejanja, težave in otrok jih zaznava, se jih zaveda in formira praspomin.

Moj prvi otročiček je vsakič, ko je zaprl oči in zaspal, jokal v sanjah. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]
Mislila sem, da je nemogoče, da sanja, saj se mu nič ne dogaja. Zdaj se spomnim, da sem jaz v tej nosečnosti veliko prejokala. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] 





Stran: [1]