|
Bety11 -> RE: Prenatalne motnje (7.4.2009 7:35:52)
|
3.stran:
//////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
Stvarno ti objekti nimajo resnično, to je analitično ali objektno teoretsko gledano, ničesar skupnega s to paniko. Še jasneje to postane, ko vzamemo v obzir, da ta panika kar izgine, ne da bi objekt pri tem imel kakšno vlogo.
Ta način pripisovanja objektom obvaruje otroka pred zdrsom v nič ali drugače rečeno pred psihotičnim stanjem.
//
Trebuh ima nalogo, da nas drži pri življenju, nosi. Ampak kako pademo iz trebuha, kako ga izgubimo? Sta dva načina, da pademo iz trebuha: Prvega je odkril Freud in ga je imenoval Ojdipov kompleks. Drugega je odkril Hans Krens in se nanaša na prenatalno obdobje: Prenatalno obdobje pa je odločilno, ker je z njim ojdipalno področje določeno vnaprej.
Da bi bolje razumeli tovrstno motnjo en primer:
Nek moški je prišel na terapijo z občutki strahu in v depresivnem stanju. Za psihoterapevtsko prakso nekaj običajnega. V oči je padel samo njegov način odsotnosti, ki mi je vzbudil sume. Ko imamo večkrat opravka z prenatalnimi motnjami, potem imate že nos zanje. Lahko jih prepoznate po načinu odsotnosti, ki se čuti kot nepovabljen, nezaželjen in mrtev. Ta moški se je rodil na zelo kompliciran način. Mati ni imela nobenih popadkov, tako da so jih zdravniki stimulirali z madikamenti. Izgleda, da so jih predozirali, ker je otrok zletel iz matere kot raketa. Naj bi pretrpel, tako se je kasneje spomnil na terapiji, nepazljivost. Ni se vedelo ali je bil že rojen, umit in obrisan… Časovna kontinuiteta je bila zaradi predoziranja sredstva kaotična. To je povzročilo neverjetno paniko, kar lahko primerjamo s psihozo. Kot otrok je bil preveč bojazljiv, v šoli je jecljal, potem se je bal približati kakšni ženski in je vedno trpel zaradi uničujočih dvomov o lastni vrednosti. Imel je tipičen vzorec obnašanja: vedno je začel in potem obupal. Poskušal je obiti strukturo svojega travmatičnega rojstva. Govor je kot rojstvo: besede v glavi zrastejo v stavek in se rodijo s pomočjo govora. Zaradi tega je jecljal, ker je govor predstavljal simbolično rojstvo, ki je povzročilo paniko. Kot otroka ga je bilo ponoči strah duhov, tako da se je skoraj zadušil, ko si je vlekel odejo čez glavo in skoraj nehal dihati in v takem stanju prebil ure dolgo. Na neki seansi se je potem spomnil tegale dogodka: videl se je sedeti v maternici, nekako v šestem mesecu, koje postal nenadoma paničen. mora ven iz svoje maternice in to tudi stori, prepozna domačo kuhinjo in vidi svojo mater strašno kričati. Pred njo je stal neznan moški, ki je imel nasilen pogled in je deloval morilsko. Dobesedno: Vrgel sem se kot zavesa okrog nje, da bi jo zaščitil. Moški je izginil, enostavno izpuhtel in sem šel nazaj v svoj prostor. Potem ni bilo nič več kot prej, izgubil sem nekaj pomembnega, bilo je kot bi bil od takrat prestrašen in nekako oropan smisla.« Ko je spraševal mater o tem času, mu je potrdila, da je v tem času res imela napad panike. Samo to je bil oče, ki se je vrnil iz dela. Mati je pomotoma mislila na vlomilca, ki ji hoče kaj slabega. Nekaj dni kasneje je začela krvaveti in po enem tednu spet prenehala. Motnja je bila že v šestem mesecu. Večkrat je tako, da se prenatalne motnje najprej pokažejo ob rojstvu. Navadil sem se paziti na to, da težki porodi kažejo na še bolj zgodnje motnje.
Ta primer vsebuje vse elemente prenatalne motnje. Še o nečem moram posvariti: kaj vse povzroča prenatalne motnje, se ne more z gotovostjo reči.. V osnovi vse lahko povzroči tako travmo. Pogoji so dinamične narave. Tako lahko materine misli na splav povzročijo prenatalno motnjo, to pa ni nujno. K temu sodijo določene okoliščine, ki jih zdaj tukaj ne bom razlagal, ker bi presegalo ta okvir, ker bi moral najprej razlagati kaos teorijo. Ker nas tukaj naša kauzalna logika pusti na cedilu. Lahko povem nekaj opažanj. Za prenatalno motnjo je značilno, da se gnezdo, maternica, spremeni v svoje nasprotje. Namesto »nositi« se spremeni v »moram zdržati« Trebuh kontrahira, potegne se skupaj in embrio je potem kot nek zajček v smrtnem strahu. Če je motnja premočna, potem embrio ne more več v svoje prvotno stanje nazaj in trebuh se ponovno odpre in od takrat naprej se embrio nahaja v preživetvenem stanju z določenim smrtnim strahom. To se dogaja večinoma hormonalno in se vtisne v nihajno moč emocionalnosti. Osnovna sposobnost občutenja je okrnjena.
|
|
|
|