|
ronja -> RE: ko vam je vsega dovolj (6.4.2009 14:52:53)
|
Če je slučajno pon. potem plavam do onemoglosti. Ko sem hodila v službo (seveda s kolesom), sem takrat kolesarila 30+/h, pa previdnost je še za par stopenj padla.
Zdaj to navadno ni mogoče in potem namesto, da se derem na tamalo, jo začnem žgečkat, če sva sitni. Pali, pokuriva energijo, pa še vse se nekak razelektri. Problem je zdaj to, da sta dve in imata zelo različne potrebe, kadar sta slabe volje - Ronja je divjak, jo je treba zaposlit, nahecat, požgečkat, akcija do konca, Lejla pa rabi samo nežnost in tišino, pa čim bolj pri miru pri mamici ležat... precej nekompatibilno, zato se trudim, da do tega niti ne bi prišlo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image].
Če sem pa res žalostna, se pa zjokam.
o se v meni nabere dovolj, pride dan ko se kar ne morem najokat. Pazim da tega otroci ne vidijo. Včeraj sem imela tak dan in na koncu sm se še fejst skregala z mojim. Bilo je kričanje in pale so tudi obtožbe in grde besede. Danes mi je žal. Včasih kar ponorim ko mi je vsega dovolj.
Zakaj bi bilo narobe, če bi te malidve videli kdaj jokat? Pač nismo ves čas veseli, včasih smo tudi žalostni in po moje je čisto ok, če si iskren do sebe in do otrok. Včasih te potem celo otrok objame in potolaži in si takoj boljše volje. Otroci itak vejo, če smo žalostni, tudi če ne jokamo - zakaj bi potem skrivali in se delali neke heroje. Ok, valjda da ni prav, da samo cmizdiš in se smiliš sam sebi ves čas in te otrok tolaži in ti igra starša. Ampak če pa ti vsake kvatre enkrat pregori, ker res ne veš v tistem hipu, kako naprej in se zjokaš, potem pa se sestaviš in greš dalje, najdeš rešitev... se mi pa ne zdi nič narobe.
tanja, glasbo sem si tudi jaz dala in skakala, to je bilo zame vedno najboljša metoda (ali pa it igrat kitaro ali klavir), samo zdaj s tamalimadvema to nekak ne pride v poštev... Kdaj pa toliko zrastejo, da si spet lahko to privoščiš?[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]
Nad tamalima se pa ne znašam, ker imam pravilo, da naj pokasira tisti, ki je slabo voljo zakrivil. Torej če me nekdo na cesti raz* se bom razjezila nanj, pa briga me, kako me kdo gleda, ne pa na tamalidve, do njiju sem potem lahko normalno prijazna. Če mi v službi kaj ni prav, pojamram sodelavki, če že ne morem direkt rešit zadeve ali pa lubiju, nočem pa zato nadirat nedožnih, ker je to počela moja mami in mi ni bilo prav nič všeč - zato sem si obljubila, da jaz tega ne bom počela (in zaenkrat držim obljubo). če mi ni prav, kar dela ali ne dela lubi, potem to povem njemu (no, itak da včasih šimfamo čez svoje drage, da ne pospravljajo nogavic, ampak mislim zaradi tega nisem slabe volje[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]).
Ko pa se kregava, se navadno ne nehava, dokler ne prideva do nekega zaključka, tako da sva na koncu potem dobre volje[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] - se splača, čeprav je včasih trenutno naporno. Ampak dolgoročno pa manj.
|
|
|
|