|
corfu -> v razmislek (9.5.2005 14:33:34)
|
V RAZMISLEK
Zgodba: Moj prijatelj je odprl predal, kateri je pripadal njegovi ženi. Iz njega je vzel omot in rekel: »Tole ni kar tako, tole je nekaj posebnega.«
Odvil je paket in odvrgel papir, nato pa se globoko zagledal v izbrano svilo in čipke. »Ona je tole kupila takrat, ko sva bila prvič v New Yorku pred približno osmimi ali devetimi leti. Nikoli ga ni uporabila. Hranila je to za neko posebno priložnost. Prav…. Jaz mislim, da je sedajle prava priložnost za to.«
Stopil je k postelji in položil perilo poleg druge garderobe, katero bo imela na pogrebu. Njegova žena je umrla.
Obrne se k meni in mi reče: »Ne hrani nikoli ničesar za neke posebne priložnosti, vsak dan v tvojem življenju je poseben!«
Še vedno premišljujem o njegovih besedah….. Spremenile so moje življenje.
Berem več, čistim manj.Sedim na terasi in uživam v razgledu, niti plevel v vrtu me ne moti. Več časa preživim z družino in manj v službi. Dojel sem, da je življenje v bistvu celota, izpolnjena z užitki, ne pa tečaj o preživetju. Ničesar več ne hranim. Vsak dan uporabljam svoje kristalne kozarce. Odvržem svoj novi suknjič, ko grem v trgovino in si zaželim novega. Ne hranim svojega najboljšega parfuma za posebne prilike, uporabim ga kadarkoli si ga zaželim. Fraze….nekega dne in enkrat te dni… so skoraj izginile iz mojega besednjaka. Če je nekaj vredno videti, poslušati ali narediti, tedaj jaz to pogledam, poslušam in naredim TAKOJ sedaj. Nisem prepričan kaj bi žena mojega prijatelja storila, če bi samo vedela, da je ne bo jutri tukaj, v kar mi vsi verjamemo. Mislim da bi se več pogovarjala s svojo družino, s svojimi najbližjimi prijatelji. Morda bi poklicala svoje stare prijatelje in prosila za opravičilo za neke stare nesporazume in se z njimi pomirila. Verjamem da bi šla jest v kitajsko restavracijo, to je bila njena priljubljena hrana.
Pravzaprav so te drobne neizpolnjene stvari tisto, kar mi da misliti, če bi vedel, da so mi ure štete.
Moti me, ker sem se nehal srečevati s svojimi dobrimi prijatelji, s katerimi sem se nekoč želel pogovarjati. Moti me, ker ne napišem pisma, katerega sem mislil poslati enkrat v teh dneh. Moti in žalosti me, ker nisem rekel svojim staršem, bratom in otrokom bolj pogosto, kako rad jih imam. Sedaj poskušam ne zamuditi, hranim ob strani tisto, kar lahko obogati naše življenje s smehom in radostjo. In vsak dan si rečem, da je danes poseben dan…..vsak dan, vsaka ura, vsaka minuta….je posebna.
Če dobiš to sporočilo pomeni, da te nekdo ima rad, so pa tudi osebe , ki jih imaš rad ti. Če si prezaposlen , da bi poslal tole naprej drugim in rečeš sam sebi da boš to storil v teh dneh…. Pazi se! Enkrat v teh dneh je tako daleč…včasih ne pride nikoli več.
Pa lep dan še naprej
|
|
|
|