|
Roberta69 -> RE: Aprilski srčki 2008 (31.10.2010 13:21:16)
|
LEP POZDRAV od naju z IZAKOM
Hvala za čestitke, je bilo ekspresno in ful manj boleče kot prvič, to da sem zdaj 2x mama, je pa itak nepopisno lepo [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].
Bom kar z oktobrk skopirala, da mi ne bo treba še enkrat pisat [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]....
PORODNA ZGODBA: kot sem 26.10.2010 napisala tukaj, me je okrog 5-ih zjutraj, ko me je starejši sin zbudil, v izi špiknilo, ampak jaz sem imala za ta dan splanirano marsi katero drugo opravilo kot porod. Do jutra se ni dogajalo nič posebnega, potem sem pa ob 10-ih zjutraj doživela popadek (je kar bolelo, pa sem pomilila, da mogoče je pa to to ), pa kmalu še enega in še enega, naslednji je že hudičevo zabolel, tako da sem morala na vse štiri in ga kar predihat... vzela sem tudi list papirja in popadke začela popisovat (vmes sem štimala še oblačilca za novorojenčka). Vrstili so se na 15, 10 pa tudi 5 minut... klicala sem babco, pa mi je rekla, da najbrž ni nič, da se lahko še vse poleže. Do približno 11.30 sem pa doživela že ene tri take, da sem bila prepričana, da je to to . Poklicala sem mami (ker je bil na službeni poti), sem že nekaj razmišljala o taksiju, ampak je tako bolelo, da se nisem hotela zvijat pred neznanci. Okrog 12.30 sem prišla v P, letela v sprejemnico, povedala, da imam zelo boleče popadke na približno 10-5 minut in da sem drugorodka. Hitro so spisali papirje in me poslali v tisto "sprejemnico"... pa čakam pred vrati (ker mi je tam rekla, da bo babca prišla ven) in se vsi ponujajo, da bi potrkali, jaz sem si pa samo mislila, vsi mi dajte mir ... in ker ni bilo nikogar, potrkam, grem noter, se vsedem, pa prov neprijazna babca z nejevoljo reče, ja kaj se je pa zgodilo, da ste v jakni (jaz sem si pa mislila, dol mi visi za jakno...), no in povem isto kot v sprejemnici, pa glih toliko da ni zavila z očmi, češ ja kaj je z vami babami, a ne morete počakat doma, dokler niso popadki na par minut... potem me nejevoljno pelje na pregled... ko pa me pregleda, pa vsa pijazna reče, aja gospa je 8 cm odprta, gremo hitro rodit... meni pa kar solze na oči (si mislim, a kar al kaj )... mi zrihtajo papirje, priklopijo na ctg... potem me en čist frišen prestrašen babičar odpelje gor in pravi, naj raje pohitiva, da ne bom kar rodila . Klistirali me niso, ne vem, ali so pozabili ali kaj. Dali so me v porodno za dve (pregrajeno z zaveso), na drugi strani je bil sicer samo očka z neprestano jokajočim dojenčkom (kot sem ujela, so mamo odpeljali na operacijo po carskem). Gor sem prišla nekaj čez 13-to, spoznala babco (ki se ji je potem končala smena in me ni porodila)... družbo sta mi delali študentki (ali pa zelo mladi babci), mi merili pritisk, nosili vodo (ampak sem bila še vedno ful žejna ), skušali vstaviti cevko (pa jima ni ratalo, baje imam presvilene žile)... jaz sem se vmes malce mučila s popadki... ob 14-ih pride smena in nova babca, se predstavi (deluje precej strogo, neprijazno, odtujeno - a sploh ni tako), pove, da je mal gužve, ampak da bo že. Kmalu me pogleda, ugotovi, da je vse super prištimano, me še neštetokrat skuša prepričat, naj si dam gor masko, jaz pa da ne, ker je itak ena buča, pa kar ni popustila, jaz pa tudi ne . Popadki so že svinjsko boleči, ampak vse preživim brez besed ... vprašam, kaj čakamo, kdaj bom rodila (čakali smo, zdravnika, da mi predre mehur oz., da sam poči)... po predrtju mehurja (ki me je ful bolelo ) kmalu sledi boleč popadek, oblije me pot in mi postane peklensko vroče, babca skliče osebje, mi reče, da naj se pri naslednjem primem pod koleni in pritisnem, probam, ne podiham v redu, čakamo na naslednjega, zunaj pol glavice... me boli, sprašujem, kaj je zdaj, da kaj čakamo, da me ful boli... pri naslednjem spet mal zašuštram, potem mi pa uspe , bolečina preneha in vsa blažena ob 14.25 vnovič postanem mama . Moje plavo detece je na svobodi in mama , sama častno prerežem popkovino in sem res blažena, blažena, blažena... Babca je vsa navdušena nad mano, me ne more prehvalit, me kar objema in pravi, da če bi bile vse porodnice tako fejst in preproste, bi bilo kar prelahko... se mi zdi, da je bila kar ponosna, ker sem bila sama . Ko sem očitu sporočila, da ima še enga sina, se mu je kar mal zataknilo v grlu, češ a že in zdaj pravi, da se mu zdi, da jaz rojevam bolj tako kot bi šla k frizerju .
V P mi je bilo, kot sem pričakovala, spet ful dolgčas , ker je tale sinček glih en tak zaspanček kot Liam. "Težavica" se je pojavila edino drugi dan, ko je ponoči kar jokal, pa ga pristavljam (prej sploh ni jedel, mogoče, da je naredil dva požirka), pa kar nič, odpira usta, se kar trese, jaz vmes kar zaspim (ti-ti)... zjutraj prosim sestro, naj mi pomaga pri dojenju in ugotoviva, da jeziček tišči k nebu in ne zna prov zagrabit (potemtakem je bil revček celo noč lačen )... potem naštudiram, da ga moram ujet tako, da mu z bradavico jeziček potisnem dol... sčasoma se bo menda že navadil, edino dojim zdaj izključno v sede, ker mi drugače ne rata . Drugače je pa neverjetno zadovoljen dojenček in skoraj ne vemo, da ga imamo, ker tudi zajoka ne, še ko bi se dojil, se začne prov prijetno oglašat, joka pa ne . Skratka, če bo tako, bom imela kar preveč časa . Smo šli pa včeraj že na sprehod...
Jaz sem ful v redu, čisto po starem, tudi vedem se tako, kot se ne bi nič zgodilo . Nisem nič utrujena, nič me ne boli, trebuščka imam še čisto malo in se počutim prav super, sem pa še bolj srečna, kot sem mislila, da bom in neverjetno uživam, da imam doma še enega otročka . Sem pa zaenkrat čist flegma glede prehrane in kar jem sadje, sicer se malce brzdam (pri bananah ne, jih pojem ene 5/dan), ampak vseeno pojem eno jabolko, kaki, malo grozdja... kaj pa vem, imam kar tak filing, da lahko... bomo videli. Pa začuda me kar daje . Sva z ugotovila, da so tele mrežaste hlačke prov sexi ... ne, saj ne bomo, ker ne smemo, ampak meni res ful paše .
Malce manj vesela zgodba pa je s starejšim sinom, ampak zdajle se mi ne da več pisat... napišem drugič... je pa danes situacija že mnogo boljša (je bilo za revčka vse skupaj kar preveč, in sva oba kar nekaj prejokala...).
Misa79, jaz sem na teh straneh opisala, kako je šlo uvajanje v Viških vrtcih... načeloma je lahko do tri tedne, ampak če je že "uveden", več kot en teden ne bo trajalo. V katero enoto pa gre? Jaz sem z vrtcem več kot zadovoljna [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].
Drugače pa čist na hitro glede vrtcev. Naš je tam zlat, doma ga pa daje, u, kako ga daje. Odkar hodi v vrtec zna bit doma obupen... naju je z [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/love.gif[/image] skoraj kap, ko je začel z nekim "novim" obnašanjem... se bom en drug dan malo razpisala... najbrž gre za skupek nekih težko izrazljivih čustev...
|
|
|
|