roberta
|
pri nas je bilo isto... jokanje in spravljanje spat v neskončnost, pa potem razni izgovori, itd. sem imela poln kufr in sem si naredila stvar v štirih korakih, ki jih skoraj vsak večer ponovim preden se začnejo, in sicer rečem: "no zdaj pa večerja, nato risanka, nato kopanje in nato spat. smo zmenjeni?" in dokler ne dobim pozitivnega odgovora, ne začnemo.
proceduro pa začnem ob 18.00 (imam 3,5 letnico in 1 letnico (no ta ni bistvena zdaj), za svoja otroka prilagodi uro):
1. večerja ob 18.00 (takrat vedno in res čisto vedno poudarim: to je večerja, potem ne bomo več jedli, zato se zdaj najej, ker potem ne bo več!) - seveda se še kdaj spomni potem v postelji, da bi še jedla, ampak jo kar malo ignoriram in spelem pogovor drugam, če se le da. če vztraja, ji rečem, da je večerja že bila, če pa se res ne da in res sitnari, pa recimo da vem, da je malo pojedla in je res mogoče lačna (recimo 1x na 2 meseca, pa ji dam samo sadje, npr. banano in potem seveda obvezno umivanje zob brez kakega zabavnega dela zraven)
2. risanka ob 18.35 (ko je konec, sama ugasne tv - imava kot nek "dogovor". jaz ji to predlagam, da torej ugasne tv in to naredi... včasih jo moram spomnit, ampak načeloma se drži dogovora).
3. čas "nagcev" na postelji in nato odhod v kopalnico, kjer sledi najprej wc (!), nato kopanje obeh otrok hkrati. tam se malo igrata, delata kar koli že (npr. ene 15 min), nato dam ven iz banje starejšo punčko in ji takoj umijem zobe. nato jo pošljem na posteljo, da počaka, medtem ko vzamem iz banje drugo in še njej umijem zobe in jo prinesem na posteljo. sledi oblačenje obeh.
4. starejša si izbere lahko 2 pravljici, ki jih preberemo v postelji. nato malo objemanja, lupčkanja in nato rečem, da jaz grem, ker imam še kaj za delat. sledi to, da je v postelji. zaradi mene lahko zaspi, lahko pa je na glavo postavljena, iz postelje ne sme. če pride slučajno ven, vztrajam neusmiljeno, da mora takoj nazaj. brez kakih diskusij. treba je it, ker je čas za spanje. če je žejna, ji prinesem kozarec vode. če je lačna, načeloma ne dobi nič (največkrat ji rečem: večerjo smo že imeli, zjutraj bo zajtrk!), če hoče še eno pravljico, ji rečem, da je tak dogovor: 2 pravljici in to je to, če hoče še risanke, ji povem, da je te že pogledala in da gremo zdaj spat. če "ni zaspana", rečem, da lahko še sama kako pravljico prebere pa bo postala, če jo kaj "boli", ji prinesem kozarec vode in rečem, da je to zato, ker je žejna, naj malo popije in bo bolje, če vztraja, rečem, da je to zato, ker je utrujena, da potem pa mora sploh samo ležat in počivat  in tako naprej. zadnje besede nima. vedno imam kak argument, zakaj mora ostati v postelji. če jo res kakat, lulat jo pa seveda pustim. ampak ji ne delam družbe in običajno ji ni do posedanja v wc-ju.
kot so napisale predhodnice: rutina, rutina, rutina... nato pa vztrajanje, vztrajanje, vztrajanje. držat se dosledno in vnaprej povedat kaj in kako bo. pa naredito to tako, kot da je to vaš skupen dogovor, ne tvoja domislica. potem so otroci osebno vpleteni in raje sodelujejo. če ne, pa jih lahko vedno spomniš na to, kaj ste se dogovorili in kaj sledi, če se dogovora ne držimo: ni risanke, ni pravljice, itd.
upam, da uspe 
upam, da ti uspe.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
). Večkrat sem gledala oddaje o tistih strašnih varuškah in marsikaj koristnega izluščla. starši se večkrat in nehote ujamemo v zanke in počnemo stvari, ki se jih niti ne zavedamo. Po moje bi vsakemu družinskemu krogu zelo koristilo eno tako neodvisno vmešavanje v družinsko rutino. 
Pri nas je bilo podobno, a smo uro spanja premaknili. Sedaj povečerjamo, pogledamo risanko, kopalnica, nato zgodbica in spanje. Deluje!
