|
Gina -> RE: Mladi in alkohol (28.3.2009 14:36:07)
|
Jaz se pa ne strinjam, da moderni starši nimajo časa za otroke. Niti slučajno po moje to ni res. Časa niso imeli za nas, ko9 smo bili mali. Domov so sicer res prišli ob 15.30, potem pa je bilo konec ukvarjanja z nami, oba sta imela dovolj svojega dela, da nas otrok v tem planu ni glih bilo. Pa na besedo smo reagirali, beseda je nekaj pomenila, čeprav nas (vsaj mene) ni nihče tepel. Kar je oče rekel, je mislil. To danes manjka. Da sploh ne govorim o tem, da ne poznam niti enega samega samcatega otroka moje generacije, katerega starši bi čutili potrebo, dolžnost, da ga zabavajo. (smajli ki se tepe po glavi in ne razume)Nezaslišano se jim je takrat zdelo to. Danes je obratno. otroci so svetinja naroda, starši imajo zelo demokratično vzgojo, vse prepuščajo otrokom, cele dneve jih že od malega zabavajo (ne vsi, marsikateri pa), cele dneve razmišljajo kaj bi jim še predstavili, v kaj bi jih vključili, kako bi jim ustregli. Večina staršev se cele dneve ukvarja z otroki. Ta mit o neukvarjanju izhaja izpred 30. let. Dandanašnji otroci niso zanemarjeni v smislu neskrbi zanje, ampak obratno v preveliki skrbi na napačen način zanje. Otroci so resnično prepuščeni sami sebi, ampak ne zaradi premalo starševskega časa, ampak zato, ker starši vse ampak vse prepuščajo otrokovi volji in zahtevam. Otrok se vzgaja sam po svojih carski kraljevskih predstavah o sebi in svojih pravicah (brez dolžnosti). Ne vzgajajo starši, ampak imajo otroka za sebi enakega. Zato otrok nima postavljenih meja, nima pravih moralnih norm. Navajen je, da se svet vrti okoli njega. Sploh ne ve, kaj je nekaj hudega, ne loči med nečem strašnim, kar se mu naj bi zgodilo in nečem ne toliko strašnim. Ne pozna razlike, ker je itak vse vedno po njegovo, svet se vrti samo okrog njega. Bi rekla, da je v polovici familij dandanšnji tako. Žal. In ja, je kriv v veliki meri starš. Seveda se otroci rodijo gensko zelo različni. Z nekaterimi je dokaj enostavno funkcionirat, z drugimi je res težko, to je gensko pogojeno in karakterno smo si tudi različni in se različno ujemamo, ampak po drugi strani je pa tudi tako, da če za še tako napornim otrokom stoji relativno trezen starš, naporen otrok praktično nikoli ne postane prestopnik, zraste v trezno razmišljujočo osebnost, pa seveda tudi obratno - če za napornim otrokom stoji starš, ki otroka vzgojno zanemarja, (beri mu nudi preveč in na napačen način, hoče biti zgolj prijatelj in za to ceno naredi vse, vse otroku dopušča, mu ne postavlja meja in mu dolgoročno strašno škoduje), bo tak otrok postal še mnogo bolj problematična odrasla osebnost, kot v kateremkoli drugem primeru.
Zadnje čase sem brala v lokalnem časopisu (pa tudi osebno poznam dve osebi, ki sta to doživeli), da v Logatcu neka skupina fantov pride od zadaj in poškoduje s palico po glavi ljudi, jih potem še pretepe in oropa. Ne vem koliko primerov v zadnjih par mesecih. Pa kje se je to dogajalo, ko smo bili mi teenagerji? Morala je bila druga. Vzgoja je bila druga. Razmišljanje je bilo drugo. Zdaj pa mladina vidi samo svoje koristi. Tudi za ceno da nekoga brutalno poškoduješ. Ne vsa mladina, seveda ne, precej staršev je še vedno dovolj treznih, da trezno vzgajajo, ampak vseeno obstaja čisto preveč primerkov. Kako naj se sploh učitelj s tem spopada? Ne moreš se. Četudi bi se, ščiješ proti vetru. Prišli bodo časi, ko boš moral kot učitelj le še reševati svojo glavo, da boš sploh preživel.
Skratka, mladi bodo seveda poskusili alkohol, meni se to ne zdi tako strašno sporno v določeni fazi. Sporno se mi zdi dejstvo, da mladi nimajo perspektive, da ne vidijo v lajfu nobenega izziva, da jim je dolgčas, ker itak vse že imajo. Če nimajo pa zahtevajo. Če drugače ne, pa koga s kolom po buči fejst užgejo in okradejo. posledično je logično, da bo slej ko prej prišlo na tem našem ljubem, brezmoralnem, grebatorskem, vseh dobrin polnem svetu, slej ko prej do vojne. Kaj češ. Krivi, ja krivi smo pa starši. Seveda da smo, draga lilu. Pa če si še tolk pesek v oči mečemo. Enostavno smo šli iz ene skrajnosti pri vzgoji v drugo. Nismo znali najti primerne sredine. Ne vsi, seveda ne. Ampak skoraj bi si upala trditi, da skoraj polovica staršev.
|
|
|
|