|
Anonimen -> Stresno uvajanje v vrtec (6.5.2005 21:22:31)
|
Tibor je šel prvič vf vrtec, ko je bil star eno leto in pol in je bila polomija. Prav tako smo se šli postopno uvajanje tako, da sem bila jaz zraven, pa je bil en sam jok in groza, da ga ne bom zapustila. Po 14 dneh smo obupali, ker je bil itak skozi bolan, pa še vzgojiteljica mi je šla zelo na živce. Večina ljudi mi ne gre, ampak ta mi je pa res šla. Tibor je bil nato v varstvu pri babici, še vsaj dva meseca pa me je panično pazil, da ne bom kam ušla. Tudi na WC nisem smela brez njega. Res ga je bilo groza.
Čez eno leto, torej pri dveh letih in pol smo poskusili znova in to v drugem vrtcu. Tu je prav takla kombinacija vzgojiteljic, kot praviš, da je pri vas, Seven. In sem popolnoma zaupala tisti starejši, ki mi je rekla, da je po njenih izkušnjah brez veze tisto postopno uvajanje, ko sem jaz zraven, da bo isto enkrat jokal, samo zavlačuje se vse skupaj. Rekla mi je, naj ga najprej pustim 1 uro, potem dve, potem do spanja. Tako prvi teden. Naslednji teden naj bi pa že spal. To sicer ni, pa še naslednji mesec ne, ker je bil pač navajen na čisto tišino in temo, tega pa tam ni bilo. Zdaj pa seveda že zdavnaj spi kot vsi ostali. Sicer se je pa super navadil, čisto drugače kot pred enim letom.
Ne vem, mogoče je temu pripomoglo tisto leto razlike, najbrž. Vem pa, da tema vzgojiteljica zelo zaupam, prejšnji pa nisem. Tudi v tem je razlika. In pa morda tudi zaradi načina uvajanja. Po teh dveh različnih pristopih sem sedaj veliko bolj za tistega, da mamica ni z otrokom skupaj pri uvajanju, ampak se ga postopoma pušča dlje časa.
|
|
|
|