mojca345
|
na splošno : no še moje mnenje....sama si sploh ne znam predstavljat, da bi imela tipa ob sebi, ki bi rekel " dejmo še počakat malo"....al pa " ne zdaj, ko bom jest reku, da ja ".... imela sem tipa, k je mencal glede ..temu danes rečem : ni jih hotu, pa je namerno medu, ker je imel druge interese..na žalost je najin odnos gledu izključno skozi interesne strani, ni se pa hotu vezat in prevzet odgovornosti za nekaj več kot samo za sebe. sem slišala od njega marsikaj...ampak to so izkušnje...ni pa to ljubezen....vsaj za mene ne...takrat sem ga čakala zarad ljubezni...samo pol sem ugotovila, da ljubim samo jaz...pa še to neke lažne obljube, ki mi jih je dal. sem imela popolnoma napačno predstavo o tem kaki je v resnici, ker se mi je vedno drugače predstavljal...odnos je trajal 3 leta..skupi sva živela... včeri sem spoznala en par, oba čez 32 let in neporočena, brez otrok, ampak z stanovanjem v centru lj... ..pa nisem nič od tega vedla prej...sem jih opazovala..nista se nič stiskala...jest to sploh ne razumem..pol k sem ju vprašala, če sta slučajno par, sta pritrdila in sem ju dobr pogleda,pa sem rekla. vidva, pa sigurn nimata otrok...in sta tko zbulila oči, da kar ni blo res...čist šokirana...sta rekla : kako to vem ? po čem se to vidi ? sem rekla, čuti se... otrok te spremeni...jaz pa sem taka, da si sploh ne znam predstavljati bodočnosti brez otrok...jaz mislim, da bi ful izgubljala, da ne bi živela življenja, če si jih ne bi želela in delala na tem...nama so otroci sveti...družina pa dom, kjer je zavetje, ljubezen, upanje, razumevanje, opora.. mislim, da pa družino ustvarit in želet, ni nekaj kar se sprdneš včeraj...ampak nekaj na čemer se dela precej časa...sej to ni otrok....prvo je odnos med žensko in moškim...pristen odnos v katerem se pogovarjaš, dogovarjaš in držiš skupaj, si na isti strani, ne pa na dveh bregovih...in imaš iste želje in interese, ki te povezujejo med seboj...pol pa sad tega je .....
|