Anonimen
|
V Kranju ni nobenega Denverjevega testa, vsaj ne da bi jaz vedela zanj. Midva sva že bila na sistematskem, kakšne 14 dni nazaj. Najprej sva morla k psihologu, kjer repuje preproste stvari: naprimer šablonice mora vstaviti (trikotnik, kvadrat in krog), pa enega konjička iz dveh delovn mora skupaj sestavit, pa krog naj bi narisal, pa en stavek mora ponoviti. To pa je vse, kar se spomnim. Pa še tebe vprašajo za razmere v družini, čisto okvorno, naprimer, če se strinjata z možem pri vzgoji, če je kdo od vaju dlje časa službeno odstoten pa take splošne stvari. Pred tem pa se gre v eno sobico in tam mora mamica izpolniti vprašalnik z mnogimi vprašanji, od tega če ima dudo in stekleničko, do vprašanja plenic in podobno (med drugim, če brska po nosu in smrkelj potem tudi poje, odgovori pa so: pogosto, redko in nikoli... to mi je bilo ful hecno, pa sem obkrožila redko, ker bi se res lahko zgodilo, da bi kakšnega pri psihologinji pojedel, ha, ha).
Po tem sva morala čez kakšne 14 dni k pslošni zdravnici, ki ga stehta, zmeri višino, mu posluša srce, pogled ušesa in morda še kakšno čisto običajno stvar. Potem se gre še v laboratorij, kjer da kri in vodo.
Jaz sem tudi mislila, da Tibor pri psihologinji ne bo hotel sodelovati, pa nama je tista sobica preh, ko sva reševala teste, ful pomagala. Ker mu je postalo dolgčas, je že kar sam začel priganjati, kdaj bova šla k zdravnici. Zdravnikov se je sicer do takrat bal kot hudič križa, ampka sem mu razložila, da se gre s to zdravnico razne igrice in je izgleda delovalo. Me pa tudi psloh ni skrbelo, četudi ne bi hotel sodelovati. Koliko je najbrž takih, ki tudi ust nočejo odpreti. Saj psihologi poznajo te zadeve. Sploh take naša je bila tako prijazna, da sem ji jaz lahko kaj potožila, ona me je pa tolažila.
Sedaj nas čaka še zobozdravnik, tam se mi pa zdi, da ne bo šlo skozi.
Skratka, mislim, da sploh ni potrebe, da bi se karkoli bala. Poznam tudi znanke, ki otroka k psihologzu sploh niso peljale, ker se jim je zdelo neumno, da bi njuna otroka nekdo ocenjeval, ki ju sploh ne pozna. Pa ni bilo nobenih posledic s strani zdravstva ali držabve ali kogarkoli že. Edino punčka od ene izmed njiju bo sedaj, kot kaže, resnično motrala v šolo s prilagojenim programom. Če bi šla takrat k psihologinji, bi se ji morda dalo že prej pomagati do te mere, da ji morda ne bi bilo treba. Tako pa se z njo nihče ni posebej ukvarjal, vse do šole, ko so ugotovili, da se precej razlikuje od ostalih otrok. Upam, da nio preveč napak in da se je dalo tole prebrati, ker nima časa za seboj zdajle popravljati napak, ker moram dirkati po Tiboja.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
