Anonimen
|
Jaz sem imela takoj po porodu mleka za izvoz in so se mi zamašile žleze, mleko ni več iztekalo, uspelo se mi je sicer izognit mastittisu, ampak posledično je bilo zaradi nekajdnevnega nesesanja čez en teden mleka precej manj. Potem sva počasi nekje v mesecu in pol prišli spet na poln dojenje, je pa res, da je bila stalno priklopljena, torej ogromno spodbude in sva se polno dojili naslednje mesece. AMPAK! Danes se ne bi več matrala. Šele sedaj ko gledam nazaj, vidim, kako hudičevo trmasta sem bila in koliko živcev sem s tem pobrala sebi in otroku. Brezveze. Bila sem zrela za psihiatrično, čustvena razvalina, dokler me ni mož streznil, da bo mala zrasla gor, če se dojiva ali ne. Mene je vse bolelo, jokala sem se zaradi regad - baba trapasta. Res, saj je fajn, super, če steče, če ne, pa je vsako sekiranje in obremenjevanje čista izguba časa, živcev, potrpljenja in predvsem časa, ki bi ga lahko namenila crkljanju z otrokom, namesto da si misli razbijaš, kako povečat količino mleka. Zdaj bi ji mirno dodajala aptamil, dojili bi se, kolikor bi šlo, če bi šlo, super, če ne, pa tudi prav. Vmes pa bi uživala v stiskanju in crkljanju. Ženske smo si različne, ene samo priklopijo in imajo mleka za trojčke, brez kakšnih koli bolečin. Druge prvih nekaj tednov vse boli, mleko zastaja, imajo probleme, ampak jim nekako le steče. Tretje se trudijo in trudijo, pa ne gre, ker njihovo telo preprosto ne zmore proizvesti dovolj mleka. Tako to je in siljenje s polnim dojenjem, če ne steče, je samo psihično obremenjevanje.
|