|
krfjolca -> RE: November 2006 - 4. del (13.4.2009 14:38:11)
|
Čau, punce, hvala vsem za čestitke [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]
Tamala že nekaj gode, tako da bom kar z bloga skopirala zgodbico [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] :
Skratka - porod je bil pis of kejk. Še prejšnji dan sem se hecala, da bi bilo super, če bi me zjutraj ginekolog kar s pregleda poslal rodit - in tako se je tudi zgodilo. Vprašal me je, če sem psihično pripravljena, da sem dovolj odprta in mi torej lahko sprožijo, če želim. Seveda me je kar katapultiralo v porodni blok. Tam so me pripravili, prišel je še Dejan, potem smo pa čakali. Imela sem svoje popadke skoraj do konca, pa še ti niso bili nič pretresljivega, po cca 2 urah pa so mi dodali še malo umetnih, pa se je začelo. Ko sem po ene pol ure zelo bolečih popadkov začela težit, naj mi zdaj pa že dajo tisto Ultivo ali karkoli proti bolečini, je pa rekla babica, naj najprej malo pritisnem, potem bomo pa videli. Pa je bilo v 5 minutah vsega konec. Skratka, v primerjavi s prvim porodom, nadvse prijetno preživeto dopoldne :). Jaz pa ko rožica - nič strgana, nič šivana, ko sem prišla na oddelek, sem se šla lepo stuširat, umit lase (boljš, da tega kaka soseda ne izve) in je bilo to to.
Tamala je cel cuker, spi in je - in ja, dojiva se! Sem tako srečna, da ne morem povedat.
V porodnišnici sem tretji dan, ko sem se že malo začela sekirat, prosila za dodatek, ker ni bilo še niti kapljice mleka. Mala je pa ves čas sicer lepo vlekla, vendar v prazno. In mi je pediatrinja, ki je videla, da sem slabe volje, rekla: "Gospa, ne se sekirat, dojenje je super, če gre, če pa ne, pa pač tako je - otrok pa rabi celo mamo, ne vse zasekirane."
Po tem je tamala pojedla 20 ml dodatka in zaspala za 3 ure. In v teh treh urah je meni joške začelo dobesedno razganjat. Ko se je zbudila, sem jo podojila in od takrat ni dobila niti kaplje dodatka. Zdaj nama gre super, jaz imam sicer nekaj problemov z navali mleka in z malce bolečimi bradavicami, vendar se uspešno prebijava skozi. Jaz pa v devetih nebesih.
Anže je super zadovoljen s sestrico, predvsem pa s tem, da sem jaz spet doma. V teh dneh je bil kar revček, sicer ni tega izrekel, vendar se mu je po obnašanju videlo, da me grozno pogreša. Ko sem morala še en dan dlje ostati v porodnišnici (zaradi izvidov in preventive - pa je bilo vse OK), je pa sploh težko prenesel. Sploh ker sem mu ves čas obljubljala, da bova skupaj barvala pirhe.
Zdaj pa veselo opazuje sestrico, jo ves čas boža in se stiska k njej, jaz pa pridno pazim, da ne bi naredila kaj, kar bi zbudilo ljubosumnje.
PS: Kolikor sem se bala kranjske porodnišnice, ko imajo na forumu toliko za povedati čeznjo, moram zdaj napisati, da večje prijaznosti še nisem doživela. Niti pri prvem porodu. Od vsega osebja, pa ga ni malo, od porodne sobe, do zdravnikov, pediatrov, sester in celo strežnic - vsi so super in se trudijo maksimalno. Nisem doživela niti ene živčne ali neprijazne besede, pa je bila zdajle med prazniki cela norišnica, ker je bil oddelek nabito poln.
Še slikica:
[image]http://www.shrani.si/f/9/KX/308UvlGn/p4130109.jpg[/image]
|
|
|
|