|
ada2 -> RE: Ptujčanke/Ormožanke 1.DEL (8.3.2009 13:08:44)
|
pri marčevkah sem včeraj napisala svojo porodno zgodbo, pa vam jo kopiram, če katero zanimajo podrobnosti...
torej:
2.3. zjutraj ob 7 sem imela ctg. miha bi naj med snemanjem spal, zato so me ponovno naročili isti dan ob 13 uri. ko sem prišla nazaj me je G po snemanju ctgja pregledal in rekel, da sem 2-3 cm odprta, pa da je ctg pokazal rahlo tahikardijo in naj kar ostanem, da mi bodo dali umetne popadke in bom še isti dan rodila. super, sem mislila.... no, ob 14.10 so mi vstavili kanilo v žilo in mi dali umetne. sprva ni bilo nič, po kakšne pol ure sem začela čutit neke blage krče, ampak to še ni bilo to. če bi rojevala prvič, bi mogoče rekla, da so popadki, tako pa se mi ni zdelo nič posebnega. če bi takšne čutila doma še sigurno ne bi šla v P. ob 15 se je menjala smena... prišel je drug G, me vprašal če so kakšni popadki in sem mu povedala da še niso pravi, čutim jih pa. opravil je pregled, ki pa je bil zelo boleč, in rekel, da se nič ne dogaja, naj mi izklopijo umetne, pa naj čakam na svoje. da jaz rojevam že tretjič in moram njim pokazat kako se to opravi brez pomoči medicine... dobila sem prav tak občutek, kot da se mu ne ljubi delat. potem so me pustili do večera v porodni. moj je šel domov k otrokoma, jaz sem pa stala tam v porodni ob oknu, gledala ven in si nisem imela kaj začeti. okoli 8 zvečer so me preselili v eno sobo zraven porodne, kjer sem imela vsaj malo bolj udobno posteljo, pa dali so mi večerjo. tam se mi je misel na to, da se temu G ne ljubi delat še okrepila, saj je z mano ležala ena punca, ki ji je voda odtekla že v nedeljo, pa niso še nič ukrenili. noč je bila dolga, slišala sem vsak zvonec, pri prvam se je moralo zgoditi nekaj hudega, ker je bilo slišat samo jok, pa ne tak, kot pri porodu, ampak tak iz obupa in žalosti, pri drugem sem potem poslušala porodne krike in se razveselila otroškega joka... končno je minila noč in spet je prišel tisti G, ki je naročil umetne popadke. ko me je videl tam se je začel razburjat kaj se dogaja, zakaj nisem rodila... povedala sem mu, da so mi odklopili popadke takoj, ko je on odšel in bil je zelo jezen... ukazal je, da me dajo takoj v porodno in nazaj popadke. tako sem ob 9 zjutraj dobila novo dozo. spet se je tako počasi začelo nekaj čutit, ampak nič hudega. brala sem knjigo in se skušala čimbolj pomirit. 11.45 je prišel G in me pogledal - dobre 3 cm odprta, mislila sem si, da ne bo nikoli, toliko naj bi bila že prejšnji dan. babici je naročil naj mu da inštrument, da mi predere mehur, ona pa se je začela razburjat, da je to prehitro... tako se je začela kregat z njim, da sem ravno hotela reči, naj se že 1x zmenijo, ker taka neusklajenost pa res ne vodi nikamor, ko je G vzdignil glas in ukazal, da se mehur predere. 11.50 mi je torej predrl mehur, 2 minuti kasneje sem čutila popadke tako na 3 minute. klicala sem mojega, ki pa je že bil na poti. ob 12 je prišel moj in me najprej spravil v smeh, potem me je masiral in me božal in vzpodbujal... 12.45 je prišla babica (na srečo ena druga, ki je bila super) me pogledala in rekla, da sem čisto odprta, vendar moram vstati, ker je glavica še visoko. ona in moj sta mi pomagala vstati, predihala sem tako še nekaj popadkov, potem sta me položila nazaj, prišla je še ena babica in kar naenkrat se je začelo čisto zares... jaz sploh nisem imela občutka, da smo že na koncu... prva babica je rekla, da lahko potisnem in sem, ona je govorila kako mi super gre, pa naj potisnem še malo za ramena in sem potisnila še malo in miha je bil zunaj. sploh nisem mogla dojeti, da se je rodil z enim samim popadkom, ker se mi je zdelo, da sploh ne potiskam močno. ni bilo potrebno rezanje, nič me ni raztrgal, skratka ne bi si mogla želeti lepše. prvo sem zagledala njegove dolge lase... moj je še prerezal popkovino in kmalu so mi ga umitega dali pod srajco, da smo se vsi trije lahko končno stisnili. počutila sem se odlično, malo utrujeno, a zelo srečno... kmalu zatem je prišel še G in mojemu stisnil roko in mu čestital. potem je čestital še meni in mi rekel, da je on želel to že včeraj opraviti. ampak jaz sem bila tako srečna, da mi je bilo itak že vseeno, glavno, da je bilo za mano, pa da sem videla, da je miha ok.
|
|
|
|