|
Gina -> RE: Kako doseči, da otrok počaka? (14.2.2009 22:02:45)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Timica
- sedimo pri mizi in midva s partnerjem bi se rada nekaj pogovorila (nakratko), hčerka pa si zaželi, da naj grem se z njo igrat. Povem ji, da se z atijem pogovarjava, da naj malo počaka in se greva nato igrat. Ona pa kar sitnari in ne odneha.
- danes greva skupaj v Hofer. Prideva do vozička in reče, da bi se peljala na vozičku. Se ustavim, ji povem, da se bo peljala ko prideva v trgovino, ker moreva voziček pod ograjico zapeljati in ne bo šlo, če bo ona že zdaj šla gor. Ne, ona e preden sem uspela povedat do konca, mami jaz bi šla gor in sitnari in sitnari. Prideva v trgovino, ji tam hočem pokazat in povedat zakaj že zunaj ni mogla voziček, ne ona še kar govori samo, da bi šla gor in gor.
Ko pa smo nakakšnih igralih, tam se pa ne preriva in lepo počaka, da je prosto. Mislim, da je dovolj stara, da lahko razume moje prošnjo ali ukaz, da naj počaka, ker govorim po telefonu, ali da govorim z znanko, ki josrečam v trgovini in podobne situacije.
Ja saj je vse to, kar si napisala popolnoma normalno. Ne vem zakaj starši pričakujejo, da bo beseda vse rešila. To je osnovni problem večine mamic. Menijo, da če razložiš, bo otrok razumel, se bo otrok strinjal in naredil tako, kot je edino logično. Pozabljajo da gre malo drugače: razložiš, otrok razume, vendar se ne strinja, in posledično ne naredi tako, kot bi ti rad, ampak tako, kot bi on rad. Če ne doseže takoj, potem pač vsak probava na svoj način. Ene otroke takoj prepričaš, če si malo bolj odločen ali siten v karkoli že hočeš, ene druge pa nikakor ne, se ti po tleh mečejo in histerične napade doživljajo, kakšni skrajni celo bruhajo in modri ratajo pa nehajo dihat.... Večina je pa nekje vmes.
Pri tebi bi jaz naredila takole: če sitnari vmes, ko se pogovarjam z možem bi takoj razmislila, ali se grem z njo igrat ali nikakor ne grem in bi ji povedala, da bo treba počakat in potem pri svojem vztrajala. Povedala bi ji tudi, da če bo nehala težit, da se grem igrat z njo takoj čez 5 minut, ko se zmenim, da če bo pa norela, da se pa sploh ne bom šla igrat z njo to popoldne in bi pri tem vztrajala. Dolgoročno to zaleže, če ne obupaš pri prvem poskusu, kjer se otrok še ne more ničesar naučit, saj še ni preizkusil tvojih mej, niti jih ni imel šanso sploh popravit, če je npr. ostal brez igranja s teboj. Če bi pa nasprotno otrok bil tiho in mi pustil, da se zmenim, bi ga zihr poleg igre še zraven pohvalila za to, kar je storil in poudarila, da se je lepo obnašal in da je to res lepo. Ja, težka je vzgoja, vem, ampak drugače ne gre. Samo beseda pripelje samo tako daleč,d a je vse po otrokovo - dejanja poganjajo svet.
Če sitnari pred vozičkom, bi ji rekla, da mora dol in da bo šla gor ko prideva notri. Povedala bi ji tudi, da če ne neha sitnarit, da bom voziček peljala proč oz. da bo lahko na vozičku, če takoj, ampak takoj neha izsiljevat. Potem bi se tega držala. če bi tulila potem kasneje v trgovini, bi se obrnila, jo prijela za roko in šla domov - takoj!
Vidiš, ne gre da ona ne bi razumela, ampak saj je vseeno, koliko ona sitnari, itak je vedno po njeno in sitnarjenje nagradiš. Nehaj nagajevat. Če bo nagrajeno lepo vedenje, tuljenje pa bo sankcionirano, bo nehala. Sicer bo v vsakem primeru vsakič ko boš nekaj tednov popuščala spet probala po starih poteh jo ubrat, ampak ne smeš. Ne jo nagrajevat za reči, ki jih dela in so neprimerne. Težko je to, vem, ampak to je edina pot do uspeha.
|
|
|
|