ronja
|
Nekak tako kot Kerensa - hvaležna kakemu bogu nisem ker pač ne verjamem vanj, sem pa zeloooo srečna, ker živim na tem našem ljubem Balkanu, krasen košček Zemlje, da ni vojne tu, pa celo še ni tako uničen kot marsikje drugje, da imam lahko otroke, da je ena divja in druga nežna, ampak obe zgledata srečni, da imamo za jest, da imava celo službi, ki naju celo zanimata, da imamo 1 leto porodniške (kar je zelo redko), da sva se našla z lubijem, ker to je res sreča, da se ne pikava non stop (ker to je precej redko), da sva na svojem, no, to sem pa res hvaležna svojim staršem, (ker bi znorela s katerimikoli starši nonstop skup, rabim svobodo!), da lahko hodim, diham (to ni tako samoposebi umevno, kot se mogoče sliši ), da sem zdrava, kadar sem in da se vse ok konča, kadar nisem, pa da tamalidve ne zbolita, da se lubi polomi samo "malo", kar pomeni, da se zaceli in je vse po starem, ne pa da ima potem dosmrtne posledice (on se pač vsako leto kaj polomi, zvije,... klasika, nimaš kaj - dokler ni hujšega, sem prav vesela).
Se pa dostikrat spomnim na to, kadar se začenjam sama sebi smilit, kar mi gre seveda na živce. In tako recimo če bicikliram v službo v največjem dežju, si rečem, kako mi je fino, da bom prišla na toplo, se po možnosti še preoblekla, (če mam rezervne cunje sabo), sicer pa vsaj obrisala in se lepo posušila na toplem, ne pa da zmrzujem v neki jami, skup z mesece neumitim samcem, ki seveda kaj hoče od mene... pa se mi zdi, da mi je super!
Ali pa če se tamali dve obe naenkrat spomnita, da pa nekaj nujno četa točno zdaj in niti trentek kasneje, jaz pa se ravno tuširam ali preoblačim in potem poizkušam nekak ugodit čim prej vsem trem in skačem napol oblečena sem pa tja... Pa si mislim, da imam srečo, da lahko skačem sem pa tja (kar ne bi mogla, če bi bila invalidna), da imam kje skakat sem pa tja napol oblečena (kar ne bi mogla, če ne bi bila na svojem), da imam zaradi koga skakat sem pa tja (kar ne bi mogla, če ne bi imela otrok), da imam kaj za oblečt koneckoncev in da lahko obema navsezadnje ugodim (imam mleko, torej lahko podojim tamalo, imam hrano, torej lahko dam veliki za jest, itd...)
In ves čas vsem tupim, kako nam je lepo, pa me samo čudno gledajo (razen lubija, on se strinja ), pa pravijo, da sem naivna in otročja in da ne razumem - česa?
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
... predvsem za zdravje.
